22. člen
(prepoznavnost naselij in krajine)
(1)
Pri prostorskem načrtovanju naselij je treba varovati kakovostne grajene in naravne prvine, predvideti sanacijo razvrednotenih območij in ustvarjati novo prepoznavnost naselja v sožitju z obstoječimi kakovostmi prostora. Prilagajati se je treba kakovostni tipologiji in morfologiji naselja, reliefnim in drugim naravnim značilnostim in smerem gospodarske javne infrastrukture ter upoštevati gradnike prostorske in oblikovne identitete:
-
celovitost zasnove,
-
čitljivost meje naselja,
-
skladnost posegov z naselbinsko tipologijo (morfološka, funkcionalna, pomenska ipd.),
-
celovitost omrežja odprtih površin (odprtih grajenih in zelenih površin),
-
hierarhično strukturiranost naselja, razmerja med sestavnimi deli in celoto,
-
izoblikovanost silhuet, vedut, dominant naselja,
-
simbolne, vsebinske, upravne in druge značilnosti.
(2)
Pri prostorskem načrtovanju v krajini je treba ohranjati in vzpostavljati vrednote in prepoznavne značilnosti krajine ter razmeščati dejavnosti tako, da je mogoče krepiti prepoznavnost prostora in njegovo upravljanje.
(3)
Pri umeščanju dejavnosti in prostorskih ureditev ter pri njihovem širjenju, oblikovanju in funkcionalni razmestitvi se upoštevajo:
-
značilnosti posameznih krajinskih regij, ki izhajajo iz njihove rabe, funkcije in podobe;
-
povezanost ekosistemov;
-
ohranjanje značilnih stikov naselij in krajine ter kakovostnih grajenih struktur;
-
ohranjanje vizualno privlačnih delov krajine in značilnih vedut;
-
usmeritve za ohranjanje in razvoj izjemnih krajin;
-
potrebnost sanacije razvrednotenih območij;
-
varstvo kulturne dediščine in ustvarjanje kulturne identitete prostora;
-
varstvo kmetijskih zemljišč in gozdov.