259. člen
(splošna in posebna raba javnih površin)
(1)
Splošna raba javnih površin je raba, ki je namenjena prostemu gibanju oseb, predvsem za prehod in dostop do drugih javnih površin, zelenega sistema, bivališč, poslovnih objektov, gospodarske javne infrastrukture in družbene infrastrukture, ter rekreaciji, igri in drugim prostočasnim dejavnostim na prostem.
(2)
Splošna raba javnih površin v lasti države ali občine se izvaja v skladu z namenom ter pod pogoji in omejitvami, ki jih določa zakon oziroma predpis, izdan na njegovi podlagi.
(3)
Splošna raba javnih površin v zasebni lasti se izvaja v skladu s pravili, ki jih določi njihov lastnik, ali o katerih se občina ali država z lastnikom dogovori v skladu s pravili civilnega prava. Če se v skladu s tem zakonom na javni površini v zasebni lasti vzpostavi grajeno javno dobro, se splošna raba takih javnih površin izvaja v skladu s pravili iz akta iz šestega odstavka 260. člena tega zakona.
(4)
Občina lahko z odlokom določi javne površine in predpiše pogoje za posebno rabo javnih površin. Posebna raba javnih površin je raba, ki glede na vrsto javne površine bistveno ne zmanjšuje ali posega v njeno splošno rabo, ter s katero se na njej omogočajo trajno ali začasno izvajanje gospodarskih in družbenih dejavnosti, izvajanje posegov na objektih, ki mejijo na javno površino, ter drugi posegi in dejavnosti, na primer:
-
postavitev gostinskih vrtov,
-
postavitev objektov, opreme in naprav za prodajo in oglaševanje izdelkov in storitev,
-
postavitev polnilnih točk ter odjemnih in oddajnih mest za vozila,
-
postavitev gradbenih odrov in gradbišč,
-
izvedba javnih prireditev,
-
izvedba snemanj,
-
prirejanje razstav.
(5)
Javne površine lahko pridobijo status grajenega javnega dobra.