Pri sestavljanju računovodskih izkazov mora pravna oseba upoštevati naslednja splošna načela ocenjevanja:
1)
načelo stalnosti - ki predvideva trajnost poslovanja pravne osebe, iz česar izhajata periodičnost in začasnost poročanja, in to, da ni obvezno popolnoma točno ocenjevanje po tržnih cenah, ki je nujno samo ob prenehanju dela pravne osebe;
2)
načelo doslednosti - po katerem je treba izbrana pravila ocenjevanja v daljšem časovnem obdobju iz leta v leto dosledno uporabljati, v primeru njihove spremembe pa v dodatku izkazati učinke te spremembe in obrazložiti, zakaj je do nje prišlo;
3)
načelo previdnosti pri bilanciranju, ki vsebuje:
a)
načelo realizacije - po katerem se smejo v bilanco vključiti samo realizirani dobički;
b)
načelo neenake vrednosti (imparitete) - po katerem se za bilanciranje postavk aktive uporabljajo najmanjše verjetne vrednosti, za bilanciranje obveznosti pa največje verjetne vrednosti, iz česar izhaja v bilanci uspeha odmerjanje odhodkov navzgor in prihodkov navzdol ter upoštevanje vseh razvrednotenj (depreciacij) in rezervacij ne glede na to, ali je rezultat poslovnega leta zaradi tega dobiček ali izguba;
4)
načelo vzročnosti prihodkov in odhodkov - po katerem se upoštevajo vsi prihodki in odhodki, ki se nanašajo na opazovano obračunsko obdobje, ne glede na datum realizacije prihodkov (zaračunana realizacija) ali plačilo odhodkov;
5)
načelo posamičnega ocenjevanja stvari, pravic in obveznosti - pri čemer morajo morebitna skupinska ocenjevanja, uvedena zaradi smotrnosti, izhajati iz posamičnih ocen;
6)
načelo časovne povezanosti bilanc - po katerem se mora otvoritvena bilanca za vsako poslovno leto ujemati z zaključno bilanco predhodnega poslovnega leta.