TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. alineji III. točke izreka delno spremeni tako, da se kot sodba in sklep v celoti na novo glasi:

   "I. Tožba se zavrže v delu ugotovitve, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 18. 3. 2022 nezakonita.

   II. Tožeči stranki delovno razmerje ni zakonito prenehalo z dnem 3. 8. 2023 z odjavo iz obveznih zavarovanj, temveč istega dne na podlagi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi.

   III. Tožbeni zahtevek, da:

   - je sklep tožene stranke o razrešitvi tožeče stranke z mesta v. d. generalnega direktorja A. z dne 3. 8. 2023 nezakonit in se razveljavi,

   - je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 138.088,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe do plačila,

   in podredni tožbeni zahtevek, da:

   - pogodba še naprej velja z vsemi pravicami in obveznostmi,

   - je tožena stranka dolžna v roku 8 dni pozvati tožečo stranko nazaj na delo po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi,

   - je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki za obdobje od 4. 8. 2023 do vrnitve nazaj na delo ves dohodek iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi, ki je nezakonito prenehala, in sicer osnovno plačo v 61. plačnem razredu v znesku 4.841,11 EUR za vsak dopolnjeni mesec, in sicer od 15. dne v mesecu za pretekli mesec od 4. 8. 2023 do vrnitve nazaj na delo, za morebiten del meseca pa sorazmerni znesek osnovne mesečne plače v znesku 4.841,11 EUR, vse skupaj povečano za dodatek za delovno dobo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznih neto zneskov od zapadlosti vsake plače do plačila,

   se zavrne.

   IV. Vsaka stranka krije svoje stroške postopka."

2. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdita nespremenjeni del sodbe in sklep sodišča prve stopnje.

3. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Med strankama ni bilo sporno, da je tožnik opravil štiri nakupe grafik v skupni vrednosti 37.700,00 EUR brez DDV. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je šlo za več zaporednih nabav, katerih namen je bil vizualno osvežiti prostore toženke in z likovno opremo prispevati k boljšemu počutju zaposlenih. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo, da takšnih nakupov ni mogoče uvrstiti med tekoče posle v smislu tretjega odstavka 22. člena ZRTVS-1B. Pri tem sicer ni odločilno, ali bi bilo mogoče posamezen nakup v običajnih razmerah poslovanja opredeliti kot reden oziroma poslovno smiseln izdatek. Odločilno je, da je zakon v prehodnem obdobju poslovodne pristojnosti vršilca dolžnosti dodatno omejil z namenom posla: dovoljeni so bili le tekoči posli, ki so omogočali nemoteno delovanje A. in zagotavljali izpolnjevanje profesionalnih standardov na področju izvajanja radijske in televizijske dejavnosti. Nakup likovnih del za vizualno osvežitev prostorov in izboljšanje počutja zaposlenih s tema zakonskima namenoma nima takšne povezave, da bi ga bilo mogoče uvrstiti v tako omejeni krog poslov.

Ker je tožnik z navedenimi nakupi presegel z zakonom določene pristojnosti vršilca dolžnosti, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bil s tem podan razlog za razrešitev zaradi ravnanja v nasprotju s predpisi iz 3. točke sedmega odstavka 21. člena ZRTVS-1 oziroma 3. alineje drugega odstavka 38. člena ZZ. Za zakonitost razrešitve zadošča že obstoj enega od razlogov, na katerih temelji sklep o razrešitvi.

Toženka je tožnika 3. 8. 2023 zakonito razrešila s funkcije vršilca dolžnosti generalnega direktorja in ga z istim dnem odjavila iz obveznih zavarovanj, vendar mu pogodbe o zaposlitvi ni odpovedala niti ni bila podana druga zakonska ali pogodbena podlaga, zaradi katere bi delovno razmerje z dnem razrešitve prenehalo. Sama odjava iz obveznih zavarovanj ni eden od načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi, določenih z ZDR-1. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da je tožniku delovno razmerje dne 3. 8. 2023 prenehalo nezakonito. Ob upoštevanju navedenih objektivnih okoliščin tudi po presoji pritožbenega sodišča nadaljevanja delovnega razmerja pri toženki ni bilo mogoče utemeljeno pričakovati. Sodišče prve stopnje je zato pogodbo o zaposlitvi utemeljeno sodno razvezalo z dnem 3. 8. 2023, torej z dnem, ko je toženka tožnika odjavila iz obveznih zavarovanj.