TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba tožene stranke se zavrže v delu, v katerem izpodbija

sodbo glede ugotovitve obstoja terjatve za zakonske zamudne obresti

od zneska 71.713,20 SIT od 17.04.2002 dalje do plačila in od zneska

307.672,80 SIT od 18.04.2002 dalje do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se v 1.

odstavku 1. točke glede ugotovitve obstoja glavnične terjatve v

znesku 71.713,20 SIT in znesku 307.672,80 SIT ter v 2. točki izreka

sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v 2. odstavku 1. točke

ter v 3. in 4. točki izreka sodba sodišča prve stopnje potrdi.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške odgovora

na pritožbo v višini 59.740,00 SIT SIT v roku 15 dni od prejema sodbe

sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi

obrestmi.

 

Če prikrajšanje ni nedopustno, ne gre za neupravičeno pridobitev v

smislu 4. odst. 210. člena in 219. člena ZOR. S tem ko je sodišče

prve stopnje na podlagi okoliščin ugotovilo, da je tožeča stranka

toženi stranki dovolila uporabo poslovnega prostora do sklenitve

prodajne pogodbe in tako privolila v lastno neuporabo predmetnega

prostora, je zaključek sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru

ni mogoče ugotoviti, da bi bila tožeča stranka v obdobju od

19.02.2001 do 22.10.2001 nedopustno prikrajšana, v skladu z načelom

volenti non fit iniuria pravilen in mu pritožbeno sodišče pritrjuje v

celoti.