Naslednji osnovni postopek ovrednotenja je potrebno smiselno uporabiti glede na vrsto investicijske dokumentacije:
1)
Določitev ciljev
-
cilji se določijo na osnovi evidentiranja potreb in možnosti ter načinov njihovega uresničevanja;
-
cilji morajo biti usklajeni s strategijami, nacionalnimi programi in zakoni ter opredeljeni tako, da je možno ugotavljati in preverjati njihovo uresničevanje;
-
cilji morajo biti definirani tako, da je možno identificirati ekonomične variante za njihovo realizacijo.
2)
Priprava predlogov variant za doseganje ciljev
-
za oceno izvedljivosti ciljev investicije je obvezna izdelava najmanj primerjave minimalne variante (ali variante “brez“ investicije) z varianto “z“ investicijo. Variante se med seboj razlikujejo glede na različne možne lokacije, predračunske vrednosti investicije, vire in načine financiranja, roke izvedbe in druge pomembnejše elemente investicije;
-
variante obsegajo investicijo v celoti ter posamezne ekonomsko-tehnične celote, ki so podlaga za projekt za razpis ter razpisno dokumentacijo za oddajo del;
-
v posameznih primerih se upoštevajo variante, ki so posledica vsebinskih razlik pri oddaji del ali načinov financiranja (fazna gradnja, koncesije, gradnja na ključ itd.).
3)
Opredelitev vrednostnega in fizičnega obsega stroškov in koristi vsake od variant
-
v ovrednotenje so vključeni stroški in koristi posameznih udeležencev v celotnem procesu investiranja;
-
ocenjevanje količin temelji na predpisani projektni dokumentaciji (predhodne idejne rešitve in študije, idejni projekt, projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja, projekt za izvedbo, tehnološki načrt, standardi in normativi dejavnosti, prostorski izvedbeni akt z lokacijsko dokumentacijo v primeru prostorskih ureditvenih pogojev itd.);
-
stroški in koristi, ki jih upoštevamo pri ovrednotenju, so:
1.
naložbe v zemljišča, objekte, opremo ter ostali investicijski stroški (stroški investicijske dokumentacije, stroški nadzora, stroški financiranja itd.) ter investicijsko vzdrževanje v ekonomski dobi investicije,
2.
stroški obratovanja v ekonomski dobi investicije,
3.
koristi, ki jih lahko izrazimo v denarju in nedenarne koristi (posredne in neposredne);
-
stroški in koristi se ugotavljajo po statični (za reprezentativno leto v ekonomski dobi) in dinamični metodi (za celotno ekonomsko dobo investicije) in v obdobju, v katerem pričakujemo njihov nastanek;
-
izhodiščni podatki morajo biti usklajeni s podatki, s katerimi razpolagajo ali jih objavljajo institucije z javnimi pooblastili;
-
vsi stroški in koristi so izraženi v denarju na primerljivih osnovah (stalne cene, diskontiranje, eskontiranje);
-
vsaka varianta vsebuje izračun finančno-tržnih, ekonomskih in drugih kazalcev učinkovitosti investicij ter opis meril, ki jih ni možno izraziti v denarju;
-
pri ocenjevanju programov za javna naročila investicijskega značaja se uporablja splošna diskontna mera, ki upošteva stanje in tendence dolgoročne obrestne mere in tveganja v okolju splošnega gospodarskega (ne)ravnotežja.
Splošna diskontna stopnja je spodnja cena rabe kapitala, ki jo ob upoštevanju tveganja zagotavlja investicijski program v času svoje ekonomske dobe.
4)
Ugotavljanje občutljivosti variant
-
investicijska dokumentacija vsebuje analizo občutljivosti investicije tako, da:
1.
opredeli kritične parametre investicijskega projekta, pri katerih so projekcije nezanesljive, po vrstnem redu vplivanja na končni rezultat investicije oziroma po stopnjah tveganja ter
2.
izkaže ugotovitve analize v možnih vplivih na končni rezultat oziroma v možnih odmikih od projekcij.
5)
Izbor optimalne variante in predstavitev rezultatov
-
vsako od variant je potrebno presojati tudi z vidika omejitvenih dejavnikov (finančnih, zakonskih, regionalnih, okoljevarstvenih, institucionalnih itd.);
-
v predstavitvi rezultatov morajo biti navedeni cilji, obravnavane variante, primerjava variant, optimalna varianta, način ocenjevanja izvedbe in obratovanja investicije.
6)
Novelacija investicijskega programa
-
novelacija investicijskega programa se izdela, če se spremenijo ključne predpostavke iz investicijskega programa (na primer sprememba tehnologije, terminskega plana izvedbe, virov financiranja, sprememb na tržišču itd.) v takem obsegu, da se bodo najmanj za 15% spremenili stroški ali koristi investicije;
-
v novelaciji investicijskega programa se ugotavljajo odstopanja, ki so v mejah odstopanj iz analize občutljivosti, odstopanja, ki so posledica pomanjkljivosti pri projektiranju in odstopanja, na katera projektanti niso mogli vplivati;
-
upravičenost izdelave novelacije investicijskega programa se preveri pred pričetkom izvajanja investicije in ob poročilih o izvajanju investicije ter v primeru, ko je od veljavnega investicijskega programa do odločitve o investiciji preteklo več kot eno leto.