20. člen
Pravica do odsotnosti z dela z nadomestilom in brez nadomestila plače
(1)
Delavec ima pravico do odsotnosti z dela z nadomestilom plače do največ sedem delovnih dni v letu zaradi:
– lastne poroke 2 dni
– rojstva otroka 1 dan
– poroke otroka 1 dan
– smrti zakonca, otrok, posvojenca, staršev, 3 dni
– smrti bratov, sester, starih staršev, vnukov,
tasta ali tašče 1 dan
– selitve delavca oziroma družine v interesu
delodajalca 2 dni
– selitve delavca oziroma družine 1 dan
– elementarnih nesreč 3 dni
– za aktivno udeležbo na kulturnih in športnih
prireditvah ob priložnosti praznovanj Dneva
gradbincev 1 dan.
(2)
Odsotnost v zgornjih primerih je treba koristiti ob nastopu dogodka. Dnevi odsotnosti zaradi selitve se ne seštevajo.
(3)
Vsaka prevara in dajanje lažnih podatkov, da bi se dosegla odsotnost v smislu tega člena predstavlja hujšo kršitev delovne obveznosti.
(4)
Delavec ima pravico do odsotnosti z dela zaradi darovanja krvi vsakokrat ko prostovoljno daruje kri. Odsotnost se ne šteje med maksimalno pravico do odsotnosti po prvem odstavku tega člena.
(5)
Odsotnost delavca iz prvega in četrtega odstavka je v breme delodajalca.
(6)
Delavcu se mora omogočiti odsotnost z dela zaradi opravljanja državljanskih dolžnosti, odziva na vabilo sodišča ali drugega državnega organa in opravljanja funkcije v predstavniških organih republike in lokalnih skupnosti vsakič ob predložitvi ustreznega vabila ali drugega poziva. V takih primerih delavcu pripada nadomestilo plače v breme organa, ki je vabilo poslal.
(7)
Če je delavec po svoji krivdi klican k upravnemu ali sodnemu organu, gre taka odsotnost v breme delavca.
(8)
Delavec ima pravico do odsotnosti brez nadomestila plače zlasti v naslednjih primerih:
-
neodložljivih osebnih opravkov;
-
nege družinskega člana, ki ni medicinsko potrebna;
-
popravila hiše oziroma stanovanja;
-
zdravljenja na lastne stroške;
-
šolanja in specializacije v lastnem interesu.
Delodajalec lahko delavcu odobri odsotnost z dela brez nadomestila plače, če zahteve delovnega procesa to dopuščajo.
(9)
Delodajalec lahko delavcu odobri odsotnost z dela v primerih iz osmega odstavka brez nadomestila plače tudi s plačanimi prispevki, vendar največ do 1 meseca v letu.