(1)
Komisija vsako prijavo šteje kot prijavo, podano v dobri veri, dokler ne ugotovi, da gre za zlonamerno prijavo. Kot prijava v dobri veri šteje prijava, kjer je prijavitelj utemeljeno sklepal, da so njegovi podatki v zvezi s prijavo resnični.
(2)
Vsakdo v komisiji lahko v primeru suma predlaga ugotavljanje dobrovernosti prijave, podane komisiji. Postopek ugotavljanja dobrovernosti praviloma izvede notranja organizacijska enota, ki vsebinsko obravnava prijavo. Enota po zaključku postopka pripravi ustrezno oceno za odločitev na seji komisije.
(3)
Komisija na njihov predlog ocenjuje tudi dobrovernost prijav, podanih drugim organom, osebam ali javnosti. Predlog za oceno predsednik komisije dodeli v obravnavo ustrezni notranje organizacijski enoti, ki po zaključku postopka pripravi ustrezno oceno za odločitev na seji komisije.
(4)
Pri ugotavljanju, ali je bila prijava podana v dobri veri oziroma ali je prijavitelj utemeljeno sklepal, da so njegovi podatki v zvezi s prijavo resnični, komisija upošteva predvsem naravo in težo prijavljenega ravnanja, z njim grozečo ali povzročeno škodo, morebitno prijaviteljevo dolžnost varovanja ter status organa ali osebe, kateri je bila zadeva prijavljena.
(5)
Komisija o svoji oceni dobrovernosti obvesti predlagatelja iz tretjega odstavka tega člena.
(6)
Če komisija ugotovi, da je šlo za zlonamerno prijavo, uvede postopek o prekršku, če pa ugotovi znake kaznivega dejanja, zadevo odstopi organom odkrivanja in pregona.