7. člen
(načrtovanje)
7.1. Cilji načrtovanja
Cilji postopka načrtovanja so določiti karakteristike vodovodnega sistema skladno z zahtevami tega pravilnika in skladno z opredeljenimi nivoji zagotavljanja storitev, ob upoštevanju vseh obratovalnih pogojev in ekonomskih presoj.
Upoštevati je potrebno tudi razvojne usmeritve upravljavca in usklajenost z občinskimi in državnimi planskimi in prostorskimi dokumenti.
Projektno dokumentacijo za vodovodne objekte in opremo se izdela po projektni nalogi, ki jo pripravi upravljavec na podlagi vloge investitorja in potrebnih podatkov glede zahtev oskrbe z vodo in požarne varnosti. Pri projektiranju se morajo upoštevati vsi veljavni predpisi, vključno z zahtevami, pogoji in navodili tega pravilnika.
V projektni dokumentaciji morajo biti v tekstualnih in grafičnih sestavnih delih opisane in prikazane vse rešitve potrebne za izvedbo, funkcionalnost, obratovanje, upravljanje in vzdrževanje projektiranih vodovodnih naprav. Razložene in argumentirane morajo biti vse specifične rešitve. Podane morajo biti ocene, če je potrebno tudi analize kakršnih koli možnih škodljivih vplivov na vodovodne objekte in opremo ter ukrepi zaščite. Popisi del v projektantskem predračunu morajo vsebovati ločeni postavki nadzora in priklopa na javno omrežje kot tudi vse postavke izdelave tehnične dokumentacije: PID, GJI ter projekt za vzdrževanje in obratovanje objekta.
Projektna dokumentacija vodovodnih naprav mora biti usklajena z vso obstoječo cestno in drugo komunalno infrastrukturo (po podatkih upravljavcev), prav tako tudi s predvideno infrastrukturo za katero je možno pridobiti podatke (OPPN, IDZ, IDP, PGD, PZI). Priložena mora biti zbirna karta obstoječih in predvidenih komunalnih naprav. Ko je projektna dokumentacija sestavljena iz več vrst načrtov, ki jih izdelajo posamezni odgovorni projektanti, mora odgovorni vodja projekta s posebno izjavo potrditi njihovo medsebojno usklajenost.
Če je poraba vode ocenjena na podlagi povprečne dnevne porabe povprečnega dneva, se morajo za oceno pričakovane porabe za tedenske, dnevne in urne konice uporabiti ustrezni faktorji. Če ni zanesljivejših podatkov, se za določitev dnevne konice privzame faktor od 1,5 za naselja nad 10.000 prebivalcev do 2,0 ali več za naselja s pod 2.000 prebivalci.
Faktor urne konice za kateri koli dan se lahko giblje od 2-kratne povprečne urne porabe tega dne za naselja z več kot 10000 prebivalci, do več kot 5-kratne povprečne urne porabe za naselja z manj kot 2000 prebivalci.
Pomemben element pri obvladovanju faktorjev urnih konic so vodohrani. Na faktorje konic vplivajo tudi režimi odjema industrije, gospodarstva, posebne zahteve glede vodnih količin in drugi specifični dejavniki.
Vsi vodovodi morajo biti dimenzionirani za ustrezno določen maksimalni pretok, ki je izračunan po definiranih standardih oskrbe. Zmogljivost raznih sestavnih delov (komponent) sistema zahteva skrbno proučitev zaradi vzajemnega delovanja glavnih cevovodov, vodohranov in črpališč.
Pri določitvi potrebne koristne prostornine vodohrana se mora izračunati izravnave med polnjenjem vodohrana in porabo. Poleg tega je potrebno upoštevati dodatne vidike, kot npr.:
S hidravličnim izračunom je treba ugotoviti:
Pri izračunu je treba na ustreznih mestih vodovodnega sistema določiti obratovalni tlak v sistemu in največji obratovalni tlak.
Pri določitvi sprejemljivih hitrosti pretoka je potrebno upoštevati najmanj sledeče vidike:
Vodovodni sistem mora biti projektiran in izveden tako, da so pretočne hitrosti pri srednji porabi med 0,8 m/s in 1,4 m/s. Še primerno je območje med 0,5 m/s in 2,0 m/s. V nekaterih okoliščinah (npr. v primeru požara) je izjemoma dopustna največja hitrost pretoka do 3,5 m/s in najnižja 0,1 m/s.
Za magistralne in primarne cevovode se optimalni premer cevovoda določi tudi z upoštevanjem ekonomske analize.
Analizo vodovodnega omrežja je potrebno izvajati z namenom, da bi raziskali kompleksno medsebojno odvisnost med konfiguracijo vodovodnega omrežja, porabo, tlaki in pretoki v omrežju. Za analizo se lahko uporabi matematični model poenostavljenega sistema vodovodnega omrežja.
Cilje analize se mora točno opredeliti, ker se zahtevani tip modela določa v povezavi z detajli, ki se morajo upoštevati. Opredeliti je treba tudi ali naj bo simulacija statična (trenutna situacija v določenem času) ali dinamična.
Za predstavitev z modelom so potrebni sledeči osnovni podatki:
Modeli naj pri kalibriranju upoštevajo različne pogoje; pri tem se lahko upošteva trenutno situacijo, ki odraža visoko, povprečno ali nizko porabo. Za boljše rezultate je ob upoštevanju časovno pogojenih parametrov najboljša kalibracija za 24-urno simulacijo.
Premer priključka za gospodinjske uporabnike je odvisen od izbire standarda oskrbe posebej pa od tlaka oskrbe. Upoštevati je treba izgube tlaka posameznih odsekov cevovoda, vključno s fitingi in vodomerom.
Premer priključka za negospodinjske uporabnike je potrebno določiti v soglasju z upravljavcem vodovodnega sistema.
Pri oskrbi s požarno vodo je potrebno upoštevati veljavno zakonodajo. Opremljanje naselij s požarno vodo se izvaja v okviru sanitarno tehničnih možnosti, z vzdrževanjem ustreznih objektov in naprav.
Cevovode se dimenzionira na maksimalni pretok, na nični pretok in na prehodne pogoje. V primeru prehodnih pogojev se mora oceniti amplitudo in frekvenco (pogostost). Cevovode razen tega dimenzioniramo tako, da zdržijo prehodni podtlak 80 kPa (0,8 bar, cca 20 kPa absolutnega tlaka – 0,2 bara).
Določen mora biti računski tlak in največji računski tlak. Upoštevati je treba tudi velikost preizkusnega tlaka (glej odstavek 9.3.2).
Vodovodi morajo biti zgrajeni po navodilih proizvajalcev cevi tako, da imajo zadostno trdnost za prenašanje statičnih in dinamičnih obremenitev.
Med drugim je treba upoštevati zunanje obremenitve:
Cevovodi se morajo načrtovati za trajno obratovanje v pričakovanem temperaturnem območju. Upoštevati je treba tudi vse obremenitve, ki so posledica razlik med temperaturami pri vgrajevanju in obratovanju, kot tudi vplive zunanjih temperaturnih pogojev.
Vodovodi, ki potekajo po terenu so praviloma vkopani v globini 1,2 m od dokončno urejenega nivoja terena do temena cevi.
Neuravnotežene sile nastanejo pri zapornih elementih, spremembah smeri pretoka in premera cevi, na odcepih in slepih prirobnicah. Te sile se morajo kompenzirati z ustreznim številom gibljivih spojev, s sidrnimi bloki ali z drugimi načini sidranja.
Pri sidrnih blokih v zemljini se mora določiti dopustne obremenitve tal. Upoštevati se mora nevarnost drsenja in zdrsa ter možnosti motenj, ki jih lahko povzroča sidrni blok pri kasnejših izkopih.
Projektant mora določiti predpostavke, ki se nanašajo na sile v predhodnih poglavjih kot tudi druge predpostavke, ki so pomembne za konstrukcijsko dimenzioniranje cevovoda. Konstrukcijsko načrtovanje mora vključevati najmanj:
Projektant mora določiti načrtovani tlak(e) sistema DP, največji načrtovani tlak(e) MDP ter preizkusni tlak(e) STP z upoštevanjem vseh pomembnih pogojev pretoka.
Projektant mora določiti način oziroma testiranje posameznih odsekov cevovoda med gradnjo (dolžino odseka, preizkusni tlak glede na obratovalni, kraj in način polnjenja cevovoda).
Če pride med gradnjo do nepredvidenih razmer tal je treba projekt ponovno proučiti in po potrebi uskladiti dejanskemu stanju.
Zasnovo vodovodnega sistema je potrebno načrtovati na način, da se predvidi minimalne posege na obstoječe vodovodno omrežje. V primeru obnov vodovodnega omrežja morajo trase novih vodovodov potekati vzporedno z obstoječimi z upoštevanjem minimalnih odmikov. Če to ni mogoče je predvideti začasno vgradnjo nadomestnega vodovoda, ki prevzame začasno oskrbo obstoječih uporabnikov. Pri izvedbi nadomestnega vodovoda je potrebno upoštevati vse zahteve, ki se nanašajo na gradnjo vodovoda kot so:
Nadomestni vodovod je namenjen začasni oskrbi z vodo v času gradnje oziroma rekonstrukcije vodovoda, ko trasa projektiranega vodovoda deloma prekriva traso obstoječega vodovoda, oziroma poteka tik ob njem. Projektant mora pri zasnovi nadomestnega vodovoda upoštevati vse zahteve za oskrbo s pitno vodo.
V primeru, ko gre za obnovo obstoječega vodovoda in je potrebno začasno prekiniti dobavo vode ter začasno izvajati nemoteno oskrbo preko nadomestnega vodovoda, mora nadzornik v sodelovanju s strokovnimi službami upravljavca določiti in časovno definirati potek del pri prehodu na nadomestno oskrbo, predvsem z vidika tehničnih posebnosti obravnavanega sistema oskrbe z vodo in potencialnih tveganj za vpliv na zdravstveno ustreznost pitne vode. Terminski in vsebinski plan nadomestne oskrbe se določi na podlagi skice (sheme, projekta) nadomestnega vodovoda. Skica (shema) nadomestnega vodovoda naj bo prikazana na primernih situacijah. Izvedba odcepov za priključke naj bo prikazana z vsemi potrebnimi detajli. Vsa poseganja v obstoječo oskrbo s pitno vodo je potrebno izvajati z zagotavljanjem varne oskrbe in zdravstvene ustreznosti pitne vode.
Zahtevana najprimernejša zasnova glavnih vodovodov je zelo odvisna od lokalnih razmer. V vsakem primeru pa se mora proučiti:
Točno lokacijo in globino cevovodov moramo podrobno proučiti in upoštevati sprejeta pravila o izvajanju javne gospodarske službe oskrbe s pitno vodo.
Omrežje je potrebno načrtovati tako, da so posegi v zasebno lastnino čim manjši. Ureditve glede vstopa in posegov na zasebnih zemljiščih morajo biti skladne z zakonodajo RS, ob upoštevanju poslovne politike upravljavca sistema. Če je le mogoče se priporoča prepoved gradnje stavb in drugih konstrukcij, kot tudi spreminjanje nivoja zemljišč na določeni razdalji od glavnih cevovodov za najmanj tako dolgo obdobje, kot je življenjska doba vodovodnih naprav.
Če je le mogoče morajo glavni cevovodi potekati tako, da je omogočen lahek dostop z motornimi vozili zaradi vzdrževanja in popravil.
Cevovodi, ki potekajo vzporedno ali prečkajo fekalne ali mešane kolektorje kanalizacije morajo potekati višje od le-teh. Če to ni mogoče morajo biti izvedeni ustrezni ukrepi, da se prepreči dostop onesnažene vode do vodovoda. Posamezne križanja morajo biti projektno rešena in potrjena s strani upravljavca.
Minimalna globina vodovodov s premerom do DN 100 znaša praviloma 0,9 m do temena cevi in 1,2 m za vodovode z nazivnim premerom nad DN 100 od dokončno urejenega terena.
Maksimalna globina vodovoda praviloma ne sme presegati 2 m do temena cevi od dokončno urejenega terena.
Pri gradnji vodovodnih omrežij je potrebno pri vsakem križanju z obstoječimi komunalnimi in drugimi vodi (kanalizacija, plinovod, toplovod, električnimi vodi, PTT-vodi itn.) upoštevati soglasje upravljavca obstoječega voda skladno z veljavno zakonodajo. Pri gradnji ostalih komunalnih in drugih vodov, ki križajo obstoječi ali predvideni vodovod, je treba upoštevati pogoje določene v soglasju, ki ga izda upravljavec v skladu s tem pravilnikom.
Križanja je potrebno obdelati v projektu izvedenih del in elaboratu katastra komunalnih naprav. Dokumentacijo izvedenega križanja je potrebno predati upravljavcu vodovodnega sistema takoj po zaključku del oziroma na internem tehničnem pregledu objekta.
Dokumentacija križanja mora vsebovati:
Križanja vodovoda z drugimi komunalnimi vodi morajo praviloma potekati pravokotno. Izjemoma je dopustno križanje pod drugačnim kotom, ki pa ne sme biti manjši od 45°. Mesto križanja mora biti primerno utrjeno, da se prepreči medsebojne vplive posameznih vodov.
Vertikalni minimalni odmik pri vzporednih vodih ali križanju s komunalnimi in drugimi vodi mora znašati najmanj 0,4 m ne glede na to, ali poteka vodovod pod ali nad komunalnim vodom. Križanje vodovoda s fekalno kanalizacijo mora biti izvedeno tako, da kanalizacijski vod poteka globlje pod vodovodom. Spoji na vodovodu in kanalizaciji morajo biti med seboj v največji možni oddaljenosti. Kjer križanje s fekalno kanalizacijo pod vodovodom ni možno, se izdela poseben detajl križanja za katerega je potrebno pridobiti soglasje upravljavca.
Kjer razmere ne dopuščajo drugačne rešitve lahko izjemoma znaša odmik tudi manj od 0,4 m, vendar je za tako rešitev potrebno posebno soglasje upravljavca.
Horizontalni odmiki ostalih komunalnih in drugih vodov od vodovoda morajo znašati, ne glede na globino in način izvedbe, praviloma 1,5 m, najmanj pa 0,4 m. Če to ni mogoče, je potrebno v vsakem primeru posebej določiti pogoje in način izvedbe.
Objekti morajo biti odmaknjeni najmanj 3 m, drevesa pa 2 m od osi vodovoda v horizontalni smeri. Če to ni mogoče, upravljavec v vsakem primeru posebej določi pogoje in način izvedbe tako, da niso možni škodljivi vplivi objektov na vodovod, niti vplivi vodovoda na objekte v primeru okvar, lomov in vzdrževalnih del.
Širina varovalnega pasu je namenjena zaščiti, vzdrževanju in popravilom vodovoda (služnostni pas) in je odvisna od premera, materiala, situacije na terenu (cesta ...) in pomembnosti vodovoda. Širine varovalnega pasu so določene v služnostni pogodbi z lastnikom zemljišča za vsak objekt posebej.
Praviloma so varovalni pasovi v odvisnosti od premera vodovoda naslednji:
Na območju varovalnega pasu niso dovoljena gradbena dela (gradbeni posegi, deponije materiala in prekopi), globoko oranje (rigolanje) in vožnja s težkimi vozili.
Greznice morajo biti zgrajene na oddaljenosti najmanj 5 m od vodovoda, v vsakem primeru ne smejo škodljivo vplivati na vodovod. Rešitev mora biti projektno obdelana.
Potek cevovoda s pritrditvijo na nosilno nadzemno konstrukcijo se mora v projektu obdelati posebej. Pri tem se mora upoštevati:
Prečkanje cevovoda z magistralno ali drugo cesto mora biti izvedeno na način, da je v vsakem trenutku omogočeno redno vzdrževanje in eventualno popravilo okvar. V vsakem primeru je potrebno z izvedbo preprečiti prekomerne osne pritiske s cestišča na cevovod. V te namene se prečkanja cevovoda s cestiščem izvede v betonski kineti oziroma zaščitni cevi, ki omogoča izvlečenje cevovoda in ponovno uvlečenje nove cevi.
Pri večjih dimenzijah cevovodov in prečkanju avtocest je potrebno zagotoviti izgradnjo pohodne AB kinete. Cevovod položen v pohodni AB kineti mora biti vgrajen na podstavkih in pritrjen s primernim sidranjem ter izveden tako, da je omogočen varen dostop in vzdrževanje. V pohodne AB kinete je potrebno vgraditi osvetljavo ter omogočiti zračenje, vstopanje, praznjenje vode iz kinete itn.
V vsakem primeru se usmeritev glede načina izvedbe določi s projektno nalogo oziroma s projektnimi pogoji upravljavca.
Podzemno prečkanje cevovoda z železnico mora biti izvedeno na način kot je navedeno v predhodni točki 7.6.1.5. Poleg navedenega je pri prečkanju z železnico potrebno upoštevati vpliv blodečih tokov na cevovod ter izvesti ukrepe, da se prepreči škodljive vplive na cevovod.
V vsakem primeru se usmeritev glede načina izvedbe določi s projektno nalogo oziroma s projektnimi pogoji upravljavca.
Prečkanje vodotokov je lahko v nadzemni oziroma podzemni izvedbi. Usmeritev glede načina izvedbe se določi s projektno nalogo oziroma s projektnimi pogoji upravljavca. Upravičenost take rešitve se mora za vsak konkretni primer proučiti in utemeljiti.
V projektu je potrebno upoštevati:
Praznotočne cevovode je potrebno ustrezno dimenzionirati glede na namembnost praznotoka. Praznotok mora omogočati maksimalno izpiranje in praznjenje vodovoda. Izpust vode iz praznotočnega cevovoda mora biti izveden preko revizijskega jaška v urejeno meteorno kanalizacijo z vgrajeno nepovratno loputo (žabji pokrov) ali vodotok v naravi z izvedbo izpustne glave. Za vse projektirane praznotoke daljše od 20 m mora projektant ob prikazu trase cevovoda izdelati tudi vzdolžni profil.
Posamezni deli vodovodnega sistema imajo lahko različne stopnje medsebojnih povezav. Na mestnih območjih se zaradi varnosti oskrbe izvaja zankaste povezave posameznih omrežij.
Vodovodno omrežje mora biti opremljeno z napravami, ki omogočajo izhajanje večjih količin zraka pri polnjenju in vstop zraka pri praznjenju cevovoda. Velikost in tip zračnikov določi projektant z upoštevanjem standardov za te izdelke, predvidenih pretokov in konfiguracije sistema. Proučiti se morajo vse točke, kjer se spreminjajo gradienti cevovoda. Zračnike in jaške se mora načrtovati tako, da je onemogočen vdor zunanje vode v cevovod.
Pri večjih dimenzijah cevovodov morajo biti zračniki nameščeni v kombinirani izvedbi z zračniki za mikro odzračevanje z manjšimi odprtinami, ki omogočajo izhajanje zraka, ki se nabira med normalnim obratovanjem. Na primarnih cevovodih so zračniki vgrajeni v betonskih jaških (priloga TP 1/1). Na sekundarnem omrežju je možno zračnike manjših dimenzij vgraditi tudi v pomožne jaške (priloga TP 1/2).
Na najnižjih mestih vodovoda kjer se lahko nabirajo usedline mora biti vodovod opremljen z izpustom oziroma blatnikom. Ta je namenjen tudi izpuščanju vode iz cevovodov pred popravili in rednimi vzdrževalnimi deli.
Blatnike se praviloma vgrajuje v ustrezne jaške, ki morajo imeti praznotok v revizijski jašek pred priklopom v meteorno kanalizacijo ali vodotok. V nobenem primeru ne sme nivo talne ali druge vode poplaviti elementov cevovoda v jaških. Izpusti se morajo zagotoviti glede na zahteve obratovanja (npr. praznjenje ali izpiranje). Pri izpuščanju je treba upoštevati vplive na okolje in predvideti primerne naprave za odvod in/ali nevtralizacijo dezinfekcijskega sredstva. Za nadzor nad ustreznostjo pitne vode je pred zasunom na praznotok potrebno namestiti pipo za jemanje vzorcev vode.
Velikost naprav za izpust se mora določiti na osnovi količine vode, ki jo je treba odvesti, razpoložljivega časa in velikosti odvodnika ali zmogljivosti okolice za sprejem izpuščene količine vode. Rešitev izpusta mora biti taka, da se kinetična energija vode varno razprši. Izpusti morajo imeti najmanj tolikšen premer, da se v vodovodu doseže hitrost izpiranja nad 1,5 m/s. Na sekundarnem omrežju lahko funkcijo blatnika izjemoma prevzamejo hidranti.
V vseh primerih se izvede tudi jašek za izpraznjevaje v katerem so na izpustnih ceveh nameščeni žabji pokrovi. Izpuste je treba oblikovati tako, da je izločen vsak neprimeren vpliv na kakovost vode (priloga TP 2).
Porazdelitev zapornih armatur za izključevanja posameznih delov omrežja naj bo takšna, da je zapiranje v nujnih primerih čim lažje. Število uporabnikov, ki ob zapori nimajo vode mora biti znano. Prav tako se morajo upoštevati krajevne danosti, kot npr. gostota poselitve, lega bolnišnic, šol, stanovanjskih hiš in industrijskih obratov.
Zapirala morajo biti vgrajena na vsakem odcepu iz primarnega ali sekundarnega cevovoda, na vsakem priključku za hidrant, ki je vgrajen na cevovodu s premerom DN 150 ali večjem, zračniku, blatniku, lovilcu nesnage, vodovodnem priključku in neposredno na vodovodnem sistemu tako, da je možno izločati posamezne dele sistema.
Do premera DN 200 se praviloma vgrajujejo zapirala v vodovodno omrežje neposredno z zasutjem, brez jaška in z zaščitno garnituro za upravljanje. Nad premerom DN 200 se zapirala praviloma vgrajuje v betonski jašek. Izjemoma se tudi manjša zapirala lahko vgrajujejo v betonski jašek, odvisno od funkcije.
Praviloma se kot zapirala do DN 200 uporabljajo zasuni, nad DN 200 pa prirobnične metuljčaste lopute kot sekcijska zapirala.
Hidranti so potrebni za gašenje požarov, lahko pa se jih uporablja tudi za obratovalne namene: polnjenje, praznjenje, zračenje in izpiranje. Lokacije in tip hidrantov se določi glede na lokalne razmere in veljavne predpise. Razdalje med hidranti za posamezni odsek cevovoda so določene skladno z veljavno zakonodajo in so del projekta za izvedbo.
Na cevovodih premera DN 150 in več se pred hidranti priporoča vgradnja zapornega zasuna za izključitev le-tega v primeru morebitnih popravil.
Hidranti so lahko nadzemne ali podzemne izvedbe. Hidrant mora imeti odvod vode iz ohišja, telo mora biti obsuto s peskom. Glava hidranta podzemne izvedbe mora biti minimalno 10 cm in maksimalno 25 cm pod niveleto pokrova cestne kape. Cestna kapa mora biti nameščena tako, da je omogočena neovirana namestitev hidrantnega nastavka in odpiranje s hidrantnim ključem.
Hidrante se vgrajuje čim bliže vodovodu brez slepih krakov, z namenom preprečitve staranja vode v odcepih.
Interno hidrantno omrežje velja za interno napeljavo uporabnika in je ločeno od javnega omrežja z merilnim mestom (vodomerom) in varovalom proti povratnemu toku. Interno hidrantno omrežje vzdržuje uporabnik. V internih hidrantnih omrežjih je priporočljivo zagotoviti izmenjavo vode. Za kakovost vode v takem omrežju upravljavec vodovodnega sistema ni odgovoren.
Vodni udari nastajajo zaradi izpadov oskrbe z električno energijo, zagonov in izklopov črpalk ter zaradi zapiranja in odpiranja armatur. Upoštevati je treba nujnost naprav za omejitev vodnih udarov, delov črpalnih postaj in tlačnih sistemov.
Projektant mora oceniti možne škodljive vplive zaradi lastnosti zemljin in prisotnih škodljivih snovi. Ob upoštevanju proizvodnih standardov mora proučiti ustrezne ukrepe za zaščito cevovodov pred neželenimi vplivi zaradi agresivnega okolja in ustrezne ukrepe za zaščito vode v cevovodu. Projektant mora določiti tudi način popravil vseh zaščitnih slojev in premazov in vse dodatne zaščite spojev.
Zaščitni ukrepi lahko vključujejo:
Kontaminacija tal z organskimi snovmi kot npr. z ogljikovodiki in kloroogljikovodiki, ima lahko neugodne vplive na:
Če pregled tal kaže na tovrstno kontaminacijo mora projektant proučiti:
Pri projektiranju kovinskih cevovodov je potrebno proučiti njihovo potencialno korozijsko ogroženost z upoštevanjem:
Za kovinske cevovode v vplivnem območju železnice ali drugih virov enosmerne napetosti je potrebno z meritvami določiti škodljive vplive na bodoči cevovod. Izvesti je meritve prisotnosti oziroma jakosti blodečih tokov in specifične upornosti zemljišča. Na morebitnih kovinskih napeljavah, ki potekajo vzporedno ali križajo projektirano traso vodovoda, je izvesti meritve potencialov. Izvedene morajo biti v intervalu najmanj en teden med ustaljenim obratovanjem železnice. Na podlagi meritev in analize se predvidijo ukrepi za odpravo ali zmanjšanje vzrokov korozijskih poškodb bodočega vodovoda.
Katodno zaščiteni cevovodi so od ozemljenih naprav na cevovodu (črpališča, merilni jaški in ostali objekti) ločeni z izolacijskimi spoji. Ti so praviloma v objektu vgrajeni na obeh koncih cevovoda, na mestih kjer se spajata cevovoda z različnima sistemoma katodne zaščite in na odcepih cevovodov iz drugih kovinskih materialov. Izolacijski spoji so lahko v cevovode vgrajeni tudi za ločevanje sistema na odseke (npr. na področjih z blodečimi tokovi).
Izolacijski spoj mora biti konstrukcijsko prilagojen delovnim pogojem vodovoda (tlak, temperatura), imeti pa mora visoko dielektrično trdnost in električno upornost. Zahtevana višina prebojne napetosti izolacijskega spoja na zraku je najmanj 3 kV, električna upornost pa > 5 M?.
V vodovodnem sistemu se uporabljajo naslednji sistemi in naprave za aktivno katodno zaščito:
Vse naprave aktivne katodne zaščite, ki se uporabljajo za zaščito pred blodečimi tokovi (usmerjena drenaža, potencialostatsko krmiljeni usmerniki), morajo biti vključene v sistem daljinskega nadzora katodne zaščite in morajo biti postavljene tako, da pri opravljanju rednih vzdrževalnih del ni potrebno vstopati v objekte upravljavca.
Vodohrani, tudi vodni stolpi, morajo biti projektirani tako, da se pri gradnji doseže vodotesnost. Vodohrani morajo biti konstruirani in preizkušeni tako, da zagotavljajo zahtevano varnost oskrbe in ohranjajo sprejemljivo stopnjo vplivov na kakovost vode. Pri projektiranju je potrebno posebno pozornost posvetiti prezračevanju armaturne in vodne celice z namenom preprečitve nastanka kondenza ter toplotni zaščiti objekta. Upoštevana morajo biti tudi določila standarda EN 1508. Za potrebe kontrole in vzdrževanja je do vodohrana potrebno urediti ustrezen dostop z vozilom.
Vodohrani so praviloma vkopani in imajo dve vodni celici, ki sta med seboj fizično v celoti ločeni, in armaturno celico. Vsaka vodna celica mora imeti lasten dotočni, odtočni in praznotočni cevovod z zapiralom in prelivni cevovod.
Praznotočni oziroma prelivni cevovod mora biti speljan v meteorno kanalizacijo ali hudourniški izpust, zaključen z žabjim pokrovom. Prelivi morajo dopuščati iztekanje količine vode, ki je enaka največji količini dotoka v vodohran. Zagotovljen mora biti odvod vode brez nevarnosti za okolje.
S tlorisno obliko vodne celice, pregradami in postavitvijo dotočnega in iztočnega cevovoda mora biti zagotovljeno kroženje vode v vodni celici. Zaradi ohranjanja kakovosti vode naj bo čas zadrževanja zmanjšan na minimum, kar pa naj bo usklajeno s stopnjo varnosti oskrbe in zahtevano požarno varnostjo.
Če je potrebno, mora biti stropna konstrukcija izolirana s toplotno izolacijo, ki preprečuje poslabšanje kakovosti vode zaradi ekstremnih temperaturnih razlik. Višina nasutja naj bo min. 60 cm nad izolacijo.
Število dostopov v vodne celice je treba omejiti na minimum; teh naj bo le toliko, da omogočajo zanesljivo obratovanje, vzdrževanje in čiščenje.
Posamezne odprtine vodohrana naj bodo projektirane tako, de ni mogoč vpliv na akumulirano vodo; posebno pozornost pa je treba posvetiti odprtinam nad vodno gladino, ki jih praviloma ne sme biti.
Omogočeno mora biti naravno zračenje armaturne in vodnih celic. Zračenje vodnih celic mora biti izvedeno z zračniki tako, da je onemogočen vnos škodljivih snovi vanje, hkrati pa morajo zagotavljati učinkovito prezračevanje. Zračniki vodnih celic zunanje izvedbe morajo biti priključeni na drenažo. Odprtine vseh zračnikov morajo biti zoper mrčes na zunanji strani zračnih odprtin zaščitene z mrežico iz nerjavnega jekla.
Pri projektiranju naj se predvidi na iztočni cevi primerno pipo za redni odvzem vzorcev za analizo kakovosti vode. Za pranje vodnih celic naj se na dotočnem cevovodu predvidi odcep z univerzalno gasilsko spojko in zapiralom dimenzije DN 50.
Tipske izvedbe vodohranov manjših dimenzij so prikazane v prilogah TP 3/1, TP 3/2, TP 4/1, TP 4/2.
Izvedba vodnih celic mora biti vodotesna. Premazi morajo biti primerni za pitno vodo. Z njimi mora biti dosežena maksimalna gladkost sten, stropa in dna vodne celice. Stiki sten in dna vodne celice morajo biti zaradi lažjega in učinkovitejšega izpiranja usedlin izvedeni z zaokrožnico,. Talna plošča vodne celice mora biti izvedena s 3 % nagibom proti praznotočnemu cevovodu in mora omogočati izpraznitev celotnega volumna vodohrana.
Vodne celice morajo biti od armaturne celice ločene z zatesnjenimi vrati ali okni, ki morajo biti iz materiala odpornega na vlago in agresivno atmosfero (praviloma PVC bele barve – termopan zasteklitev). Velikost in izvedba vstopnih odprtin mora omogočati neoviran dostop do vodnih celic. Okna morajo biti vgrajena na notranjem robu vodne celice. Na zunanji strani vstopne odprtine se izvede gladka kamnita polica brez izstopajočih robov.
V vsaki vodni celici mora biti vgrajena lestev za dostop. Vsi kovinski deli v vodni celici morajo biti iz nerjavnega jekla kakovosti ANSI 316.
V vodnih celicah ne smejo biti nameščeni plovni ventili ali druge armature za regulacijo dotokov, razen plovnih in nivojskih stikal.
Izvedba armaturnih celic mora biti vodotesna z gladkimi premazi sten in tlakov, ki omogočajo enostavno čiščenje in vzdrževanje ter ne vplivajo na kakovost pitne vode.
Vsi kovinski deli v armaturnih celicah morajo biti iz nerjavnega jekla (ograje, rešetke, stopnice, lestve). Ravno tako morajo biti vsi spojniki, razen armatur, izdelani iz nerjavnega jekla kvalitete AISI 316.
Stiki sten in dna armaturne celice morajo biti zaradi lažjega in učinkovitejšega čiščenja izvedeni z zaokrožnico. Talna plošča armaturne celice mora biti izvedena z naklonom proti praznotočnemu jašku.
Vse poglobitve talne plošče armaturne celice in preboji skozi pohodne podeste morajo biti zavarovani s pohodnimi rešetkami iz nerjavnega jekla.
Pri vodohranih prostornine 1000 m3 in več se dostopi v nivojske etaže praviloma izvedejo z enoramnim ali dvoramnim betonskim stopniščem.
Vodohrani imajo praviloma en merilnik nivoja ter v vsaki vodni celici nivojni stikali za signaliziranje preliva in minimalnega nivoja. Merilnik nivoja mora biti vgrajen tako, da omogoča skupno meritev in meritev nivoja v posamezni vodni celici. Lego nivojskih stikal je potrebno določiti glede na prostornino vodohrana in značilnosti pretoka na dotoku in iztoku.
Vodohrani na magistralnem omrežju imajo praviloma merilnike pretoka na dotočnem in iztočnem cevovodu ter merilnike kakovosti vode (prosti klor, klordioksid, temperatura). Vodohrani na primarnem omrežju imajo praviloma merilnik pretoka na iztočnem cevovodu.
Vsi merjeni tehnološki parametri morajo biti vključeni v sistem daljinskega upravljanja in nadzora upravljavca. Vodohran mora praviloma imeti zunanjo osvetljavo (nad vhodnimi vrati) ter osvetljavo armaturne in vodnih celic. Osvetljava vodnih celic mora biti nameščena v armaturni celici s stopnjo zaščite najmanj IP 56. Stikalni blok mora biti izveden s stopnjo zaščite najmanj IP 54.
V vseh vodohranih s prostornino 1000 m3 in več se mora na iztočnem cevovodu vgraditi protilomna loputa z ustrezno opremo.
Ko se iz vodohrana napajajo nižje ležeča naselja kjer je višinska razlika takšna, da bi bil tlak v razdelilnem cevovodu večji od 6 barov, se vmesni tlak zmanjša z razbremenilniki in reduktorji tlaka.
Glede na velikost oskrbovanega območja in obratovalne razmere se lahko razbremenilnike izvede s prostornino 5 m3 in 20 m3. Razbremenilnik z 20 m3 prostornine se izvede z dvema vodnima celicama. Pri izdelavi in opremi razbremenilnika se mora upoštevati vsa določila, kot za vodohrane.
Tipske izvedbe razbremenilnikov so prikazane v prilogah TP 5/1, TP 5/2 in TP 6/1, TP 6/2, TP 6/3, TP 6/4.
Na vodovodnem sistemu se vgrajuje tudi reduktorje tlaka s katerimi lahko poljubno zmanjšamo oskrbovalni tlak v nižje ležečem omrežju oziroma urejamo tlačne razmere v oskrbovalnih conah. Reduktorje tlaka se praviloma vgrajuje v jaške. Opremljeni morajo biti z zapirali pred ventilom in za njim, čistilnim kosom, varnostnim vzmetnim ali hidravličnim ventilom in manometri z glicerinskim polnilom. Obvezno je treba upoštevati navodila proizvajalca, ki predpisuje tudi rešitev izvedbe in ima priložene montažne sheme.
Na primarnem in sekundarnem vodovodu se poleg glavnega reduktorja tlaka izvede tudi obhodni vod s pomožnim reduktorjem tlaka, ki omogoča prevzem oskrbe v času servisiranja glavnega reduktorja (priloga TP 7).
Reduktor tlaka mora biti opremljen tudi s pomožnim bay-pas reduktorjem tlaka manjše dimenzije, s katerim se dosega umirjene tlačne razmere na omrežju tudi v času minimalne porabe.
Jaški za reduktorje tlaka morajo imeti urejen praznotok.
Projektiranje črpališč in režimov obratovanja za kompleksnejše sisteme lahko zahteva podrobnejše študije z uporabo simulacij in tehnik optimizacije. Sistemi nadzora in krmiljenja naj bodo izbrani na osnovi meritev tlaka, pretoka, nivoja ali časa v odvisnosti od krajevnih pogojev. Delujejo lahko ročno ali avtomatsko z daljinskim prenosom podatkov. Krmiljenje črpalk naj bo opremljeno z varnostnimi krmilnimi funkcijami, ki v primeru nezadostnega tlaka na sesalnem cevovodu ali nedopustnih pretokov vode, preprečijo delovanje črpalnih agregatov. Krmilni sistemi morajo preprečiti nepotrebne ponovne vklope, izklope ali spremembe vrtljajev črpalnih agregatov.
Črpalne enote morajo biti izbrane tako, da so izključeni sledeči obratovalni pogoji:
Emisije hrupa zaradi obratovanja črpališč ne smejo presegati dovoljenih vrednosti po veljavnih predpisih.
Črpališča so praviloma nadzemni ali delno vkopani objekti. Gabarite objekta se določi glede na predvideno število črpalnih agregatov in drugo električno in strojno opremo. Črpališče mora imeti mostno dvigalo take nosilnosti, da je mogoče vzdrževanje vseh vgrajenih elementov. Črpališče mora imeti urejeno naravno prezračevanje preko zračnikov na fasadi ali oknih. Okna naj se odpirajo na ventus in naj bodo z zunanje strani zaščitena s kovinsko mrežo. Črpališča, ki so v urbanem okolju naj bodo brez oken, prezračevana prek fasadnih ali drugih odprtin na katerih so rešetke z vgrajenimi dušilci zvoka. Vrata morajo biti tesna z zadostnimi zvočno izolacijskimi lastnostmi.
Črpalni agregat ali kombinacija črpalnih agregatov se določi na osnovi maksimalne in povprečne urne porabe, prostornine vodohrana in energetsko stroškovnih parametrov. Vsako črpališče ima najmanj en delovni in rezervni črpalni agregat. Črpalni agregati so praviloma horizontalne izvedbe, vgrajeni na betonske podstavke, z zapirali na sesalnem in tlačnem cevovodu. Pred zasunom na tlačnem cevovodu mora biti v smeri pretoka vgrajena nepovratna loputa. Črpališče mora imeti na tlačnem cevovodu varnostno armaturo za zaščito sistema pred hidravličnim udarom. Priključki morajo biti izvedeni tako, da je možna enostavna demontaža črpalnega agregata. Črpalka naj ima na sesalni in tlačni strani vgrajena manometra (z glicerinskim polnilom) z odzračevalno armaturo.
Meritev pretoka je praviloma skupna, z merilnikom vgrajenim v tlačni cevovod. Črpališča morajo imeti urejen praznotok, za tlačni cevovod pa mora biti zagotovljena izpraznitev.
Vse poglobitve in preboji skozi pohodne podeste črpališč morajo biti zavarovani s pohodnimi rešetkami iz nerjavnega jekla. Iz nerjavnega jekla so tudi ograje in stopnice v objektih. Za ostale detajle veljajo enake zahteve, kot so opredeljene v točkah 7.8.1, 7.8.2 in 7.8.3.
Zagon in zaustavljanje črpalnih agregatov se izvaja z napravami za mehko zaganjanje ali napravami za regulacijo vrtljajev. Kompenzacija jalove energije je posamična za vsak elektromotor posebej. Elektromotorji morajo imeti termistorsko varovanje navitja. Varovanje proti praznemu teku je s tlačnim stikalom ali merilnikom tlaka na sesalnem cevovodu pri črpanju iz cevovoda ter z merilnikom nivoja in nivojskim stikalom minimalnega nivoja pri črpanju iz vodohrana. Prav tako je lahko varovanje proti praznemu teku izvedeno s kontrolo obremenitve elektromotorjev, ki je izvedena z napravami za mehko zaganjanje in zaustavljanje.
Zaporne armature in cevovodi morajo biti načrtovani tako, da so tlačne izgube čim manjše. Možna je uporaba avtomatskih zapornih ali proti-povratnih armatur. Projektant mora v vsakem primeru skrbno proučiti vplive hitrega zapiranja.
Črpališča delujejo praviloma avtomatsko, omogočeno pa mora biti tudi ročno, lokalno in daljinsko upravljanje. Delovanje črpališč uravnava lokalni krmilnik s panelnim prikazovalnikom na katerem morajo biti prikazani vsi tehnološki parametri in stanje signalizacij elementov vgrajenih v črpališču. Na prikazovalniku mora biti omogočeno nastavljanje parametrov avtomatskega delovanja. Povezava med krmilnikom in centralnim nadzornim sistemom mora biti izvedena prek APN/GPRS tehnologije ali prek drugih komunikacijskih kanalov, ki jih določi upravljavec sistema. Oprema mora biti skladna z obstoječo opremo. Nastavljanje parametrov avtomatskega delovanja mora biti omogočeno tudi iz nadzornega centra upravljavca.
Stikalni blok mora biti izveden s stopnjo zaščite najmanj IP 54. Na vratih stikalnega bloka črpališča je po potrebi poleg panelnega prikazovalnika in analizatorja električne energije potrebno predvideti tudi druge prikazovalne instrumente. Za vse merilnike je treba predvideti prenapetostne zaščitne elemente, ki morajo biti vgrajeni na razdalji največ 2 m od naprave.
Krmilna napetost in napajanje vseh krmilnikov, prikazovalnikov, merilnikov pretoka, tlaka in nivoja naj bo izvedena prek naprave za brezprekinitveno napajanje (UPS) s ponovnim avtomatskim vklopom ob izpraznitvi in vnovični napolnitvi baterij naprave.
Vse ključne objekte na vodovodnem sistemu je potrebno opremiti s sistemom daljinskega nadzora in upravljanja ter povezati na centralni nadzorni sistem upravljavca. Ključne objekte vodovodnega sistema določi upravljavec.
Nadzorni sistem mora biti vzpostavljen kot sistem strojne in programske opreme osnovane na najsodobnejših informacijskih tehnologijah. Programska oprema nadzornega sistema mora z objekti komunicirati prek APN/GPRS tehnologije ali prek lokalnih omrežij. Nadzorni sistem mora omogočati pregled delovanja vodovodnega sistema tudi z drugih lokacij na lokalni poslovni mreži (LAN), omogočen pa mora biti tudi zunanji internetni dostop z uporabo spletnega brskalnika, oziroma WLAN/GPRS/UMTS dostop z dlančnimi računalniki. Omogočeno mora biti tudi SMS obveščanje in alarmiranje operaterjev, kar vse zagotavlja večjo dostopnost, preglednost in zanesljivost sistema ter omogoča racionalizacijo stroškov vzdrževanja in skrajša odzivne čase ob pojavu napak.
Zahteve, ki jih je potrebno upoštevati pri nadgradnji nadzornega sistema:
Objekti morajo biti ograjeni z ograjo višine cca 2 m. Žična ograja naj bo izvedena iz materialov, ki zagotavljajo obstojnost pred vremenskimi vplivi.
Ograditev je možna z dvema tipoma ograje in sicer z veliko panelno ograjo, oziroma s klasično ograjo z betonskimi stebri, AB plohi in plastificiranim mrežnim pletivom. V odvisnosti od naklona terena, ki se ograjuje, tip ograje definira projektant. Do naklona cca 13° se izvede veliko panelno ograjo s kovinskimi plastificiranimi stebrički na ograjnem zidku, nad naklonom 13° pa z drugim načinom ograje.
Nosilni elementi ograje morajo biti iz jeklenih stebričkov, pocinkanih in pobarvanih (zelena RAL 6029) in primerno temeljeni na terenu, ki mora biti predhodno ustrezno utrjen. Spodnji del ograje se mora prilegati betonskim robnikom tako, da je onemogočeno spodkopavanje terena in nedovoljen vstop v ograjen prostor. Vrata v ograji morajo biti izvedena z možnostjo zaklepanja s patentnim cilindričnim vložkom oziroma obešanko upravljavca.
Do objektov mora biti urejen dostop za vzdrževalna vozila z možnostjo obračanja. Z vseh površin mora biti urejen odtok meteorne vode. V ograji mora biti nameščena priključna merilna elektro omara.
Znotraj ograjenega območja je prepovedana uporaba fitofarmacevtskih sredstev ter drugih pripravkov in snovi, ki bi lahko vplivale na zdravstveno ustreznost pitne vode. Dopustna je le zasaditev rastlin s plitvimi koreninami in sejanje trave.
Za potrebe obratovanja vodovodnega sistema se vgrajujejo jaški za nameščanje armatur, ki služijo za zapiranje, odzračevanje, izpiranje, regulacijo, merjenje, nadzor itn. Glede na navedeno delimo jaške na:
Dimenzija vstopne odprtine je odvisna od gabaritov vgrajene opreme, vendar ne manjša od 70 cm x 80 cm. Pod vstopno odprtino (na dnu jaška), mora biti izvedena poglobitev s pohodno rešetko iz nerjavnega jekla, dimenzije 50 x 50 cm z odtokom globine 30 cm. Odtok mora biti speljan v meteorno kanalizacijo ali hudourniški izpust in zaključen z žabjim pokrovom. V primeru, da odtoka ni možno izvesti, služi poglobitev za črpanje vode s prenosno črpalko. Če je ob jaških urejen poseben praznotočni revizijski jašek za potrebe prečrpavanja, mora biti dno revizijskega jaška 30 cm nižje od dna jaška. V nobenem primeru ne sme talna ali druga voda poplaviti elementov cevovoda v jaških. Na mestu vstopne odprtine morajo biti vgrajena vstopna železa ali lestev iz nerjavnega jekla.
Pokrovi jaškov morajo biti izdelani iz nodularne litine v skladu s standardom SIST EN124, zaščiteni z bitumenskim premazom, izvedbe z diagonalnim odpiranjem in z nosilnostjo, ki ustreza pričakovanim obremenitvam. Posamezna krila pokrova morajo imeti varovanje proti samodejnemu zapiranju (samostoječa krila) ter ključ za zaklepanje. Dimenzije pokrovov so glede na potrebe: 70 cm · 80 cm (dve krili) oziroma 70 cm · 106 cm (štiri krila).
Zasuni, ki so vgrajeni v jaške morajo imeti nad osjo ali pogonskim vretenom zapirala vgrajeno cestno kapo, da je omogočeno upravljanje z zapiralom brez vstopa v jašek. V primeru metuljčastih prirobničnih zasunov se na pogonsko vreteno zapirala vgradi nastavek za zunanje zapiranje.
Razdalja med zadnjo prirobnico in steno jaška mora biti najmanj 20 cm. Če lokacija postavitve jaška omogoča, morajo imeti vsi jaški urejeno prezračevanje.
Prehodi cevovodov skozi stene jaškov morajo biti izdelani vodotesno. Preprečeni morajo biti vplivi posedanja. Merilniki pretoka in ostala električna oprema, ki je vgrajena v jaške mora imeti stopnjo zaščite najmanj IP 54.
Dimenzije in lokacije jaškov za vodovodne armature in kontrolno-merilne namene se določijo s projektom, ki mora poleg drugih zahtev upoštevati še naslednje pogoje:
Vodomerni jaški so obdelani v poglavju »7.14 vodovodni priključki«.
Podzemni hidranti, vgrajeni v vodovodnem omrežju in zasuni za ločitev tlačnih con morajo biti označeni z označevalnimi tablicami.
Označevalne tablice morajo biti nameščene na vidnem mestu v bližini vgrajene armature, pritrjene na samostojne drogove višine 2 m oziroma na fiksne objekte na višini najmanj 2 m. Oddaljenost tablice od vgrajene armature, ki jo tablica označuje, naj bo do 10 m.
Označevalne tablice se praviloma nameščajo:
Na označevalnih tablicah so pravokotne oddaljenosti armature in nazivni premeri armature in cevovoda. Eno polje je namenjeno vpisu podatkov o opremi, ki lahko služi za evidenco po katastru, ali se uporabi za kodiranje (šifriranje) armatur v vodovodnem sistemu.
Za označevanje podzemnih hidrantov in vodovodnih armatur se uporabljajo označevalne tablice po standardu, ki določa mere, obliko, vsebino in izvedbo označevalne tablice.
Za označevanje podzemnih hidrantov se uporabljajo označevalne tablice po DIN 4066, »Označevalne tablice za protipožarno zaščito, tablice za označevanje podzemnih hidrantov«.
Za označevanje vodovodnih armatur se uporabljajo označevalne tablice po standardu SIST 1005 »Označevalne tablice za vodovode«.
Potek magistralnih cevovodov je označen s tipskimi betonskimi smerniki, ki so vgrajeni do sidrnega bloka na lomu in segajo 30 cm nad dokončno urejenim terenom. Potek cevovodov v prometnih površinah je označen s tipskimi MS okroglimi oznakami, ki so vgrajene v asfalt.
Smerniki oziroma oznake so vgrajene na horizontalnih in vertikalnih lomih osi cevovoda. Poleg navedenega mora biti razpored takšen, da je zaradi določitve trase na terenu omogočen pogled na sosednji smernik.
Nad cevovodi iz plastičnih materialov mora biti položen označevalni trak s kovinskim vložkom, ki se polaga na osnovni zasip (30 cm nad temenom cevi). Označevalni trak se za potrebe meritev in trasiranja zaključuje v priključnih mestih (jaški, cestne kape).
Zaključni sloji premazov cevovodov, armatur in opreme v vodovodnih objektih morajo biti v predpisanem barvnem odtenku po RAL barvni lestvici, in sicer:
Predpisani barvni odtenki ne veljajo za cevovode, armature, opremo in ostale elemente, kjer zaščitni premazi niso potrebni (nerjaveče jeklo, PVC …). Za posebne premaze, ki se ne izdelujejo v RAL barvni lestvici, je potrebno izbrati odtenek, ki je najbolj podoben predpisanemu.
Uporabniki javne službe so lastniki stavbe, dela stavbe ali gradbenega inženirskega objekta, ki je priključen na javni vodovod in se zanj zagotavlja javna služba. Uporabnik javne službe je v primeru solastništva stavbe, dela stavbe ali gradbenega inženirskega objekta lahko eden ali več solastnikov, če je med solastniki o tem dosežen pisni dogovor. V večstanovanjskih stavbah je uporabnik javne službe upravnik stavbe, ki zagotavlja porazdelitev stroškov med lastniki delov stavbe v skladu s predpisom ki ureja stanovanja. V primeru, da je na odjemnem ali odjemnih mestih za njih zagotovljeno ločeno merjenje porabe pitne vode, so lahko uporabniki javne službe lastniki delov stavbe. V večstanovanjskih stavbah brez upravnika je uporabnik javne službe lahko eden od lastnikov dela stavbe, če je med lastniki delov stavb o tem dosežen pisni dogovor.
Vodovodni priključek se izvede na podlagi pisnega dovoljenja k priključitvi upravljavca, izdanega v upravnem postopku, s katerim se določi tip vodomera v dimenziji, ki jo določi projektant v dostavljeni projektni dokumentaciji. Prav tako mora biti v projektni dokumentaciji določena lokacija merilnega mesta.
Če se ugotovi, da je kasnejša dejanska poraba večja od maksimalno predvidene, mora uporabnik pridobiti vsa potrebna dovoljenja in si na lastne stroške preurediti priključek.
Za priključni vod in merilno mesto, ki nista tipske izvedbe, se izdela projektna dokumentacija.
Trasa priključne cevi naj poteka praviloma po javnih površinah in po funkcionalnem zemljišču priključenega objekta. Izjemoma lahko trasa poteka tudi prek drugih zemljišč. V takem primeru si mora novi uporabnik javne službe pridobiti pisno soglasje lastnika zemljišča o nameravanem posegu oziroma soglasje pristojnega organa za polaganje in postavljanje priključka v območju javnih površin in njihovih varovalnih pasov.
Meja upravljanja z vodovodnim priključkom in uporabnikovo interno vodovodno napeljavo je spoj iztočne cevi iz vodomernega jaška in interno vodovodno napeljavo. Skrb za zaščito, snažnost in dostopnost vodomernega jaška je obveza uporabnika priključka.
Za stanje in vzdrževanje interne vodovodne napeljave in posledično za vpliv na kakovost pitne vode, ki izhaja iz aktivnosti na interni vodovodni napeljavi po vodomeru, je odgovoren uporabnik.
Tipi vodovodnih priključkov so po namenu lahko:
Sestavni deli vodovodnega priključka so:
Montažo vodovodnega priključka izvede upravljavec vodovoda ali njegov pooblaščenec.
Pred izvedbo vodovodnega priključka mora biti izvršen ogled in določena mikro lokacija merilnega mesta, pridobljena vsa dovoljenja za izvedbo ter izvršena vsa pripravljalna dela, ki jih mora novi uporabnik izvesti pred izvedbo montažnih del za nov vodovodni priključek oziroma za prestavitev obstoječega vodovodnega priključka.
Montažo vodovodnega priključka je potrebno izvesti z upoštevanjem vseh ukrepov za zagotavljanje varne oskrbe s pitno vodo. Obvezna je izvedba tlačnega preizkusa, izpiranje s tlakom iz vodovodnega omrežja in v posebnih primerih tudi dezinfekcija priključne cevi ter merilnega sklopa.
Pred zasipom vodovodnega priključka je obvezna izdelava topografije in skice montaže, ki jih izvede izvajalec del. Vsi vodovodni priključki morajo biti posneti in vneseni v geografski informacijski sistem upravljavca vodovodnega sistema.
Po montaži vodovodnega priključka je potrebno zasun pred vodomerom (plombirni zasun) pustiti v zaprtem stanju. Aktiviranje priključka se izvede po zaključitvi vseh gradbenih del in zasipu vodomernega jaška ter sklenitve pogodbe o dobavi vode.
Po zaključeni izvedbi prenese uporabnik upravljavcu v upravljanje in vzdrževanje vodomer in:
Za lego in globino priključnih cevovodov veljajo enake zahteve kot za ostalo vodovodno omrežje. Biti morajo ravni in čim krajši. Priključni cevovodi morajo imeti zaporno armaturo zaradi možnosti popravila ali izključitve. Njihova trasa mora zagotoviti neovirano vgrajevanje, dostopnost in možnost nadzora ter vzdrževanja med obratovanjem.
Priključna cev mora biti zaradi odzračevanja izvedena tako, da pada v smeri proti odcepu na sekundarni cevovod. Padec proti objektu je dopusten le v primeru, ko je zagotovljeno odzračevanje prek zračnikov vgrajenih na sekundarnem cevovodu.
Priključna cev poteka praviloma pravokotno na sekundarni cevovod. Priključna oziroma zaščitna cev mora biti na območju kjer je vgrajena v teren, položena na peščeno posteljico debeline 10 cm, obsipana in zasipana s tem materialom v višini najmanj 10 cm nad temenom cevi.
Priključna cev do vključno DN 50 je praviloma vgrajena v zaščitni cevi v celotni dolžini od zapornega elementa na mestu priključitve do merilnega mesta. Material zaščitne cevi je PVC ali PE. Tlačna stopnja zaščitne cevi je najmanj PN 2,5 bara.
V izjemnih primerih, ko priključni cevovod poteka skozi podzemne konstrukcije ali dele zgradb (terase, stopnišča, hodniki, garaže), mora biti na tem območju cev vgrajena v kineto ali zaščitno ohišje.
Priključni cevovodi se ne smejo uporabljati za električne ozemljitve.
Dimenzioniranje priključnega cevovoda in vodomera:
Dimenzije priključnega cevovoda in vodomera določi projektant interne vodovodne napeljave na podlagi izračuna pretoka vode po enotah obremenitve. Ne glede na izračun je najmanjša velikost notranjega premera priključne cevi DN 25, najmanjša velikost vodomera pa DN 15. Meritev porabe vode mora biti za razne namene porabe vode ločena.
V merilno mesto je dovoljena vgradnja samo elementov za merjenje porabljene vode uporabnika, elementov za zapiranje vode, izpust vode iz internega omrežja in za preprečitev vračanja vode iz internega omrežja v javno vodovodno omrežje ter varnostni zaklep za preprečevanje poseganja v merilno napravo. V merilnem mestu je lahko vgrajena tudi oprema za daljinski prenos podatkov o porabi vode.
V smeri toka vode se v merilnem mestu vgrajujejo naslednje vodovodne armature s pripadajočimi spojnimi elementi:
Varovanje povratnega toka vode iz internega v javno vodovodno omrežje se izvede s samostojnim zapornim elementom s funkcijo nepovratnega varovanja in z dodatnim izpustom ali s prekinjevalcem povratnega toka. Nepovratni ventil kot vložek v vodomer se uporablja le izjemoma.
Lokacija in izvedba merilnega mesta:
Merilna mesta so namenjena izključno vgraditvi merilnih naprav za dobavo vode uporabnikom.
Glede na lokacijo in način izvedbe je merilno mesto lahko:
Merilno mesto mora biti lahko dostopno, izvedeno na suhem, svetlem in čistem mestu. Naprave v njem morajo biti zavarovane pred vremenskimi vplivi zmrzovanja in prekomernega segrevanja.
Največja oddaljenost merilnega mesta od sekundarnega omrežja je praviloma 6 m do 12 m. V izjemnih primerih je priključni vod lahko tudi daljši, če je treba priključiti na javni vodovod več odjemnih mest na isti lokaciji. V teh primerih je priključni vod skupni cevovod in se šteje za del javnega vodovoda cevovod, ki povezuje obratujoči sekundarni vodovod in razcep cevovoda za priključitev zadnjih dveh odjemnih mest.
Uporabnik, ki želi omejiti dostop do merilnega mesta (vodomernega jaška), mora pokrov preurediti tako, da je možna montaža tipske obešanke upravljavca.
Merilno mesto v talnem jašku:
Merilno mesto v talnem jašku se praviloma izvede izven objekta na urejeni površini, ki ni namenjena motornemu prometu, in na površinah, ki so namenjene dejavnostim, ki omogočajo neoviran dostop in vstop do merilnega mesta. Merilna mesta ne smejo biti izpostavljena vplivom onesnaževanja in zalitja meteornih vod ter morajo biti zaščitena pred vplivi zunanjih mehanskih poškodb in vremenskih razmer.
Praviloma naj bo vodomerni jašek lociran na zemljišču lastnika. V primeru, ko je določena lokacija merilnega mesta na tujem zemljišču ali je predvidena vgradnja vodomera v obstoječi vodomerni jašek, si mora naročnik priključka pridobiti pisno soglasje lastnika zemljišča oziroma lastnika obstoječega vodomernega jaška.
Merilno mesto v talnem jašku za hišni priključek:
Talni jašek za merilno mesto se lahko izvede s postavitvijo tipskega PVC vodomernega jaška z nerjavnim dovodnim kolektorjem za montažo do treh vodomerov ter litoželeznim pokrovom z izolacijo. Vodomerni jašek ni primeren za težje obremenitve tovornih vozil (priloga TP 8/1).
Talni jašek se lahko izvede tudi v zidani izvedbi, ki mora biti notranje obdelan z fino cementno malto ter vgrajenim tipskim litoželeznim pokrovom. Vsi elementi merilnega mesta, vključno z vodomerom, morajo biti vgrajeni minimalno 40 cm oziroma maksimalno 50 cm (za vodomere DN 15 do DN 20) od končne nivelete terena. Dimenzija vodomernega jaška mora praviloma omogočiti vgradnjo minimalno treh vodomerov v horizontalni ravnini (priloga TP 8/2).
V primeru večjih vodovodnih priključkov za vodomere DN 25, DN 32 in DN 40, se talni vodomerni jašek izvede v zidani izvedbi dimenzij 60 cm x 100 cm (priloga TP 8/3, TP 8/4, TP 8/5).
Talni vodomerni jašek se izjemoma lahko izvede tudi v objektu, pri katerem mora izvedba izpolnjevati vse zahteve, ki veljajo za jaške izven objekta. Lociran mora biti v prostoru, ki je najbliže javnemu vodovodu. Vodomerni jašek notranje izvedbe mora praviloma imeti praznotok, kovinski pokrov s protikorozijsko zaščito, biti mora pohoden in fiksiran na tečajih. Pokrov mora imeti odprtino za dvigovanje (priloga TP 8/6).
Montažna shema s specifikacijo materiala vodovodnega priključka v talnem jašku je prikazana v prilogi TP 8/7.
Merilno mesto v talnem jašku za kombinirane vodomere:
Vodomerni jašek za kombinirane vodomere mora imeti vgrajena nerjaveča vstopna železa ali lestev in na dnu izvedeno poglobitev, ki omogoča odvajanje vode iz internega vodovodnega omrežja preko praznotoka. Jaški z vgrajenimi prekinjevalci povratnega toka morajo obvezno imeti urejen praznotok. Priključevanje iztoka iz jaška na fekalno kanalizacijo ni dopustno.
V vodomernem jašku mora biti cev nameščena vsaj 50 cm od dna na nosilcih ali konzolah. Nosilci morajo biti nameščeni na mestih, da je omogočeno neovirano servisiranje elementov v vodomernem jašku (zamenjava vodomera). Prehod cevovoda skozi steno jaška mora biti izdelan vodotesno. Preprečiti je treba morebitno posedanje jaška na priključni cevovod.
Dimenzije talnih pokrovov so tipske 80 x 150 cm – dvokrilne izvedbe iz rebraste pločevine oziroma na povoznih površinah litoželezni 60 x 120 cm z diagonalnim odpiranjem kril in zaščito proti samodejnem zapiranju (priloga TP 9/1, TP 9/2, TP 9/3).
Merilno mesto kot poseben prostor v objektu:
Merilno mesto se lahko izvede tudi v notranjosti objekta, v posebej urejenem prostoru, ki mora biti dostopen, primerno osvetljen in imeti talni odtok. Prostor mora biti praviloma lociran najbliže javnemu vodovodu. V vsakem primeru je potrebno dovodno cev v merilni prostor ustrezno zaščititi. Priključni cevovod je lahko nameščen v zaščitno kineto, izvedeno z demontažnimi pokrovi v celotni dolžini, od zunanje stene objekta do merilnega prostora. Zaščitna kineta mora omogočiti dostop do cevi (revizijski jaški) za morebitna popravila cevovoda. Priključni cevovod je lahko nameščen tudi na nosilce pod stropno konstrukcijo in toplotno zaščiten.
Prehod priključnega cevovoda iz terena v objekt mora biti izveden s kompenzacijskim jaškom, ki kompenzira posedke terena in objekta (priloga TP 10/1).
Velikost prostora (manipulativni prostor ob vodomeru ali nad njim) mora omogočati izvajanje rednega servisiranja vodomerov v neprisilnem položaju. V objektu ne sme priti do škodljivih vplivov na priključno cev, kot tudi ne na elemente v merilnem prostoru.
V objektih kjer je vgrajenih več kot 20 vodomerov, se izvede nadgradnja vodomerov z elementi za daljinski prenos podatkov o porabi vode (M-bus sistemom), ki zajema ožičenje vseh vodomerov s krmilno enoto in prenos podatkov prek telefonske linije oziroma GPRS povezave, v obračunsko službo upravljavca. Če so v okviru objekta merilna mesta izvedena v več prostorih, morajo biti le-ti medsebojno kabelsko povezani s centralno krmilno enoto. Za daljinsko odčitavanje mora biti vodomerni prostor elektrificiran in opremljen s telefonskim priključkom oziroma GPRS modemom. Če v merilnem prostoru ni zadostnega telefonskega signala, je treba postaviti zunanjo anteno.
Montažna shema s specifikacijo materiala vodovodnega priključka z razdelilcem je prikazana v prilogi TP 10/2.
Merilno mesto v zidni niši:
V primerih, ko ni možna izvedba talnega vodomernega jaška izven objekta (stara mestna jedra), je izjemoma dopustna izvedba zidne niše v objektu (veža, skupni prostori). Lokacija zidne niše mora biti izvedena najbliže javnemu vodovodu. Upravljavcu mora biti omogočen nemoten dostop za potrebe vzdrževanja.
Zaradi večje izpostavljenosti temperaturnim vplivom (segrevanje, zmrzal) mora biti zidna niša dodatno toplotno izolirana.
Zidna niša se praviloma izvede s tipsko omarico iz nerjavnega jekla. Imeti mora vrata s tipskim zapahom velikosti stranskih dimenzij in odprtino za odvod vode z drenažo. Če je večje število vodomerov, se zidna niša izvede po stranskih dimenzijah. V teh primerih so vrata zidne niše izvedena največ dvodelno, kar omogoča nemoteno vzdrževanje merilnega mesta (priloga TP 11/1, TP 11/2).
Montažna shema s specifikacijo materiala vodovodnega priključka v zidni niši je prikazana v prilogi TP 11/3.
Na vodovodnem sistemu se za obračun porabljene vode uporabnikom vgrajuje tipske vodomere mehanske izvedbe, in sicer večnatočne, volumetrične in tipske kombinirane vodomere. Vsi vodomeri morajo imeti točnost merila po normi EEC ali MID in ustrezati standardu ISO 4064. Imeti morajo veljavno oznako o overitvi. Leto začetka veljavnosti overitve mora biti enako letu vgradnje.
Obračunski vodomeri za obračun porabljene vode uporabnikom do dimenzije DN 50 so lahko:
Obračunski vodomeri za obračun porabljene vode uporabnikom dimenzije DN 50 in večji so kombinirani (dvokoličinski) vodomeri. Glavni vodomer mora biti tipa Woltmann, obtočni vodomer pa mora imeti vse lastnosti vodomerov dimenzij do DN 50 in mora biti enakega tipa, kot izbrani merilnik iz te točke (lažje servisiranje). Kombinirani vodomer mora izpolnjevati meroslovne zahteve za vodomere in dosegati minimalni razred točnosti B za horizontalno, kot tudi za vertikalno montažo in to v osnovni izvedbi.
Preglednica 3: Karakteristike vodomerov v uporabi
Priključna moč vodomera:
Priključna moč vodomera se določi v projektni dokumentaciji z izračunom porabe na interni vodovodni napeljavi. V primeru ločitev instalacij v večstanovanjskih stavbah, se priključna moč skupnega vodomera za objekt lahko zmanjša na dimenzijo, ki zagotavlja nominalne tehnične pogoje za oskrbo s pitno vodo preostalim stanovanjskim enotam v objektu.
Preglednica 4: Priključna moč vodomerov v večstanovanjskih objektih
Pomožni vodomeri – delilniki stroškov:
Ko je na internem vodovodnem omrežju več uporabnikov (večstanovanjski objekti), ki se oskrbujejo z vodo iz istega priključka, na katerem se meri poraba vode z enim obračunskim vodomerom, so lahko na internem omrežju vgrajeni pomožni vodomeri, ki so v funkciji delilnikov stroškov. Za te vodomere veljajo enaka zakonska določila z rokom redne overitve, kot velja za glavni obračunski vodomer. Vodomeri morajo izpolnjevati vse zahteve kot glavni obračunski vodomeri.
Kadar je izražen poseben interes upravnika in lastnikov, lahko upravljavec na podlagi pogodbe z upravnikom objekta izvaja odčitavanje porabe vode. Vzdrževanje pomožnih vodomerov pa le, če so pomožni vodomeri – delilniki stroškov vseh uporabnikov upravljavcu dostopni ob vsakem času (so nameščeni na njemu dostopnih funkcionalnih površinah ali v skupnih delih objekta).
Pomožni vodomeri na dostopnih mestih:
Merilna mesta s pomožnimi vodomeri morajo biti opremljena z vsemi elementi, kot velja za glavno obračunsko merilno mesto. V smeri toka vode morajo biti vgrajene naslednje vodovodne armature s pripadajočimi spojnimi elementi: zasun pred vodomerom, vodomer, zasun po vodomeru kot element s funkcijo zapiranja in z dodatnim izpustom ter kratki in dolgi holandec za zamenjavo vodomera. Za preprečitev nedovoljenih posegov na vodomeru se spojni element – holandec zaščiti s plombirno objemko.
V teh primerih lahko upravljavec vzdržuje pomožne vodomere in merilno garnituro, skrbi za njihovo redno menjavo ter v ta namen posameznemu etažnemu lastniku, poleg vodarine, obračunava tudi vzdrževanje priključka za objekt ter pomožnega vodomera. Glavni vodomer pred objektom ima funkcijo kontrole porabe za celotni objekt in je indikator eventualnih puščanj vode na internem omrežju. V slučaju pojave razlike med seštevkom porabe pomožnih vodomerov in glavnega vodomera (puščanja vode na internem omrežju), upravljavec razliko v porabi obračuna upravniku, ki je prejemnik računa in je njegova obveza takojšnja odprava okvare ter plačilo računa. V teh primerih se vzdrževalnina za glavni vodomer ne obračunava.
Za potrebe daljinskega odčitavanja pomožnih vodomerov, ko so le-ti vgrajeni na dostopnih ter skupnih delih in napravah, so vodomeri lahko opremljeni z impulznim izhodom ter ožičeni na skupni prikazovalnik, ki je ustrezno označen ter lociran na dostopnem mestu, v bližini vhoda v objekt. V teh primerih je vzdrževanje sistema daljinskega odčitavanja v objektu (ožičenja in centralnega prikazovalnika) obveza upravnika.
Pred prevzemom pomožnih vodomerov v upravljavčevo vzdrževanje, je obveza upravnika ureditev merilnih mest v skladu z veljavno zakonodajo ter predložitev ustreznih dokazil.
Odštevalni vodomeri:
Vodovodni priključek se izjemoma lahko izvede kot priključek z odštevalnim vodomerom v primerih, ko je uporabnikova nepremičnina oddaljena od sekundarnega omrežja, vmes pa je uporabnik z glavnim vodomerom, ki s pisnim pristankom omogoči priključitev le-tega. V takih primerih upravljavec obračuna porabo vode po odštevalnem vodomeru, razliko med glavnim in odštevalnim vodomerom pa izstavlja uporabniku glavnega vodomera.
Uporabnik z odštevalnim vodomerom se mora na lastne stroške priključiti neposredno na sekundarno omrežje takoj, ko je to zgrajeno. Upravljavec ne prevzame odgovornosti za prekinitve dobave vode uporabniku z odštevalnim vodomerom, ki jo povzroči uporabnik glavnega vodomera.
Daljinsko odčitavanje vodomerov:
Za potrebe daljinskega odčitavanja so vodomeri praviloma opremljeni s pomožnimi napravami, ki kot del vodomera opravljajo pomožne funkcije pri izvajanju meritve, daljinskem prenosu ali prikazovanju rezultata meritve. V ta namen morajo biti vodomeri opremljeni z impulznim izhodom in nadgrajeni z dajalnikom impulzov ter spojeni z radio moduli oziroma ožičeni preko M-Bus vodila s krmilno enoto. Vodomeri so lahko tudi kompaktne izvedbe z vgrajenim radio modulom v merilnem mehanizmu.
Zajem porabe preko M-bus vodila se izvaja v objektih, kjer je vgrajenih več kot 20 vodomerov. V teh primerih se nadgradnja vodomerov z elementi za daljinski prenos porabe vode izvede z M-bus vodilom, kot je opisano v točki.
Zajem porabe preko radio modulov se izvaja v vseh merilnih mestih z manjšim številom vodomerov. Vodomer, opremljen z elementi za radijsko odčitavanje, je lahko kompaktne izvedbe (radio modul, montiran na vodomeru) oziroma je radio modul kabelsko povezan z dajalnikom impulzov na vodomeru.
Radio modul mora zagotavljati delovanje v trajanju najmanj dvakratne zakonsko predpisane menjave vodomerov (10 let) in v pogojih zalitja merilnega mesta z vodo. Radio moduli s svojim delovanjem ne smejo povzročati motenj na drugih napravah in morajo izpolnjevati zakonske zahteve s tega področja.
Nadgradnjo vodomerov z radio moduli lahko izvaja le upravljavec oziroma s strani upravljavca pooblaščeni zunanji izvajalec.
Hidrantni nastavek z vodomerom:
Hidrantni nastavek z vodomerom ima status začasnega priključka in je namenjen za začasno oskrbo s pitno vodo sejmov, različnih krajevnih prireditev, posebnih enkratnih odjemov za gradbišča itn. Najem in uporaba hidrantnega nastavka je časovno omejena. Namestitev in kontrolo uporabe izvaja upravljavec, uporabnik pa mora v vsakem primeru omogočiti kontrolo namembnosti in pregled nad porabo vode.