Ako je bila ena stranka o vsebini svoje ali drugi stranki došla izjave v zmoti, ki se tiče glavne stvari ali njene bistvene kakovosti, na kar je namen posebno meril in bil izrečen, ne nastane za njo nobena obveza, ako je bila zmota od druge stranke povzročena ali je morala po okolnostih očividno vzbuditi njeno pozornost ali je bila njej še pravočasno pojasnjena. (Nov. III, § 86.)
**Glej nov. III, § 105 pri § 863.**