[Za pravni smrtni dan odsotne osebe se šteje dan, ko je zadobila proglasitev za mrtvega svojo pravno moč;] vendar proglasitev za mrtvega ne izključuje dokaza, da je odsotnik umrl prej ali pozneje, ali, da še živi. Ako se to dokaže, naj se ravna s tistim, ki je vzel na podstavi sodne proglasitve za mrtvega v posest imovino tako, kakor z drugim poštenim posestnikom.
**Zadnji odstavek § 8 zakona z dne 20. februarja 1883 drž. zak. štev. 20 slove: Ako je moči po izvršenih poizvedbah določiti dan, ki ga je treba smatrati za smrtni dan, oziroma, da ga odsotnik ni preživel, je ta dan, razen tega pa tisti dan oznameniti za domnevani smrtni dan, ko je nastopil konec roka, katerega pretek po § 24 o. d. z. utemeljuje domnevo smrti za ta primer.
Glej izpremembe zakona z dne 16. februarja 1883 štev. 20 drž. zak. po zakonu z dne 31. marca 1918 štev. 129 drž. zak. — kakor zakon o pogrešanih v vojni z dne 31. marca 1918 štev. 128 drž. zak.**