(1)
Za zatiranje škodljivih organizmov na najožjih vodovarstvenih območjih se lahko uporabljajo FFS, ki ne vsebujejo aktivnih snovi s seznama aktivnih snovi iz prejšnjega člena in katerih uporaba je dovoljena v skladu s predpisi, ki urejajo FFS, pod naslednjimi pogoji:
-
raven intenzivnosti kmetijske pridelave na najožjih vodovarstvenih območjih se ne poveča oziroma lahko ostane največ na ravni, kakršna je ob uveljavitvi te uredbe;
-
uporaba FFS mora biti dopolnilni ukrep ostalim nekemijskim ukrepom varstva rastlin (mehanski, biološki in biotehnični ukrepi);
-
prednost ima uporaba tistih kemičnih ukrepov in tistih FFS, ki jih je dovoljeno uporabljati v skladu s predpisi, ki urejajo ekološko pridelavo kmetijskih pridelkov;
-
med sezonami oziroma v sezoni je treba menjavati FFS (aktivne snovi), ko je za posamezne škodljive organizme na voljo več razpoložljivih in po učinkovitosti primerljivih FFS.
(2)
Uporaba FFS na neporaslih golih kmetijskih zemljiščih v času po setvi pred vznikom kmetijskih rastlin ali pred presajanjem kmetijskih rastlin ni dovoljena. Izjemoma je uporaba FFS na neporaslih golih kmetijskih zemljiščih v času po setvi pred vznikom ali pred presajanjem kmetijskih rastlin dopustna, če ni na razpolago primernejših pripravkov za uporabo po vzniku in če ti pripravki ne pomenijo tveganja za onesnaženje pitne vode. Vsako tako izjemno uporabo FFS je treba posebej zapisati v evidenci o uporabljenih FFS iz tretjega odstavka tega člena.
(3)
Vsak uporabnik FFS mora voditi evidenco o uporabljenih FFS v skladu s predpisom, ki ureja dolžnost uporabnikov FFS.