9. člen
(predinvesticijska zasnova)
(1)
Predinvesticijska zasnova se pripravi z upoštevanjem metodoloških osnov iz 28. člena te uredbe.
(2)
V predinvesticijski zasnovi so obravnavane vse variante, za katere je verjetno, da bi ekonomsko, finančno, časovno in tehnično-tehnološko sprejemljivo izpolnile cilje, zapisane v dokumentu identifikacije investicijskega projekta in predstavljene s projekcijami alternative z investicijo, z minimalno investicijo oziroma brez nje. Pri tem se upoštevajo tehnične, finančne, zakonske in druge omejitve, ugotovijo rezultati posameznih variant in utemelji predlog najboljše izmed njih.
(3)
Predinvesticijska zasnova temelji na:
1.
študijah in raziskavah povpraševanja, upoštevaje statistične in druge uveljavljene zbirke podatkov, ekonomskih analizah in študijah, ki utemeljujejo vrsto, potrebnost, smotrnost in koristnost investicije ter usklajenost s predvideno strategijo razvoja,
2.
prometnih, tehnoloških in drugih študijah ter raziskavah,
3.
idejnih zasnovah in drugi projektni dokumentaciji na primerljivi podlagi,
4.
geoloških, geomehanskih, seizmoloških, vodnogospodarskih, ekoloških in drugih raziskavah,
5.
analizah mogočih lokacij objekta ter analizi vplivov na okolje in drugih vplivov s predvidenimi ukrepi,
6.
analizi vključitve javno-zasebnega partnerstva za investicijske projekte, določene v skladu s predpisi o javno-zasebnem partnerstvu,
7.
analizi vključitve v medregionalne, regionalne ali medobčinske sisteme.
(4)
Predinvesticijska zasnova obravnava posamezne variante tako podrobno, da je mogoče čim bolj zanesljivo izbrati in utemeljiti najboljšo med njimi. Pri tem so posamezne variante ocenjene na podlagi investicijske, projektne in druge dokumentacije na primerljivi podlagi. Najustreznejša varianta se izbere z analizo stroškov in koristi ali drugimi primernimi metodami (npr. večkriterijsko analizo).
(5)
Obvezna vsebina predinvesticijske zasnove vključuje:
1.
uvodno pojasnilo s povzetkom, katerega obrazec je v prilogi 1, ki je sestavni del te uredbe,
2.
osnovne podatke o investitorju in naročniku, navedbo odgovornih oseb izdelovalca investicijske dokumentacije, navedbo dokumenta identifikacije investicijskega projekta,
3.
usklajenost investicijskega projekta s Strategijo razvoja prometa v Republiki Sloveniji, usmeritvami Evropske unije, prostorskimi akti ter drugimi dolgoročnimi razvojnimi programi in usmeritvami, upoštevaje tudi medsebojno usklajenost področnih politik,
4.
navedbo dokumenta identifikacije investicijskega projekta in primerjavo bistvenih dejavnikov oziroma sestavin med DIIP in PIZ s pojasnili za odstopanja,
5.
analizo stanja s prikazom obstoječih in predvidenih potreb po investiciji (sedanji in predvideni obseg ter sestava prometa, stanje in deli ceste ali železniške proge oziroma objekta, zmogljivost, prometna varnost, geografski in funkcionalni pomen področja, tehnično-eksploatacijske lastnosti proge, objekta, opreme, obseg transportnega dela, prometnotehnološki del, analiza varnosti prometa, organizacija vzdrževanja prometne infrastrukture in drugo),
6.
analizo tržnih možnosti skupaj z analizo za tiste dele dejavnosti, s katerimi se pridobivajo prihodki s prodajo storitev (oglaševanje in trženje obcestnega prostora, opravljanje spremljajočih dejavnosti),
7.
opis variant z oceno investicijskih stroškov (projektna in druga dokumentacija, odkupi in odškodnine, gradnja, oprema in naprave, ukrepi za varovanje okolja, ureditev komunalne infrastrukture, tehnična pomoč, raziskave in nadzor, obveščanje javnosti ter nepredvideni stroški, ki ne smejo presegati 10 odstotkov stroškov izvedbenih del), analizo stroškov in koristi,
8.
analizo vplivov z opisom pomembnejših vplivov investicije z vidika okoljske sprejemljivosti (vplivov na okolje ob upoštevanju izvajanja načela, da onesnaževalec plača nastalo škodo, kadar je primerno),
9.
okvirni terminski načrt izvedbe investicije z dinamiko investiranja po variantah,
10.
okvirno finančno konstrukcijo posameznih variant z obvezno analizo smiselnosti vključitve javno-zasebnega partnerstva, če področna zakonodaja ne določa drugače, razen za projekte, ki se umeščajo v prostor z državnim prostorskim načrtom,
11.
izračun finančnih in ekonomskih kazalcev (doba vračanja investicijskih sredstev, neto sedanja vrednost, interna stopnja donosnosti, relativna neto sedanja vrednost oziroma količnik relativne koristnosti) posameznih variant ter opis tistih stroškov in koristi, ki jih ni mogoče denarno ovrednotiti,
12.
analizo občutljivosti in analizo tveganja za investicijske projekte z vrednostjo nad 20.000.000 eurov in projekte, ki se sofinancirajo iz skladov evropske pomoči, za vsako varianto,
13.
opis meril in uteži za izbiro najustreznejše variante,
14.
primerjavo variant s predlogom in utemeljitvijo izbire najustreznejše.
(6)
Pri vrednotenju variant je treba upoštevati naslednje korake:
1.
celovito analizo stanja obravnavanega območja z vidika prometne infrastrukture in prometa prostora, okolja – rezultat je analiza obstoječega stanja,
2.
ugotovitev potreb (analiza povpraševanja) po prevozu ljudi in blaga na podlagi analize obstoječega in napovedi prihodnjega stanja – rezultat so sedanje in prihodnje prometne obremenitve,
3.
na podlagi ugotovljenih potreb se določijo merljivi cilji in kazalniki,
4.
na podlagi merljivih ciljev se izdela nabor najmanj dveh možnih ukrepov (variant), nujno se upošteva tudi minimalna varianta,
5.
ugotovi se izvedljivost možnih ukrepov ob upoštevanju omejitev prostora, okolja in prometa – rezultat je nabor izvedljivih variant,
6.
vrednotenje variant – izdelava ekonomskega vrednotenja izvedljivih variant po metodi analize stroškov in koristi – rezultat je nabor ekonomsko upravičenih variant,
7.
najustreznejša varianta se izbere iz nabora ekonomsko upravičenih variant na podlagi ekonomskih, tehnično-tehnoloških, okoljskih in drugih kazalnikov, ki jih ni mogoče ovrednotiti v denarju. Rezultat je izbor najustreznejše variante.