1.
Delavec, ki mu je prenehalo delovno razmerje, ima v skladu z državno zakonodajo in prakso pravico:
a)
do odpravnine ali kakšnega drugega podobnega nadomestila, katerega znesek bo med drugim odvisen tudi od delovne dobe in višine plače; izplačuje ga neposredno delodajalec ali se izplačuje iz sklada, ustanovljenega iz prispevkov delodajalcev;
b)
do prejemkov iz zavarovanja v primeru nezaposlenosti ali pomoči nezaposlenim ali do kakšnih drugih prejemkov iz socialnega zavarovanja, kot so starostni in invalidski prejemki, ki se dajejo v normalnih pogojih, pod katerimi se uveljavlja pravica do njih;
c)
do kombinacije takšne odpravnine in prejemkov.
2.
Delavcu, ki ne izpolnjuje potrebnih pogojev za prejemke iz zavarovanja v primeru nezaposlenosti ali za pomoč nezaposlenim na podlagi splošnih predpisov, ni treba izplačati nobene odpravnine ali nadomestila iz prvega odstavka tega člena pod a) samo zato, ker ne dobiva gmotne oskrbnine za nezaposlenost na podlagi prvega odstavka pod b).
3.
Če delovno razmerje preneha zaradi hujše kršitve delovne discipline, se lahko z metodami za uporabo iz 1. člena te konvencije določi izguba pravice do odpravnine ali nadomestila iz prvega odstavka tega člena pod a).