1.
Ta konvencija se nanaša na vse panoge gospodarskih dejavnosti in na vse zaposlene.
2.
Država članica lahko določi, da vse ali samo nekatere določbe te konvencije ne veljajo za naslednje kategorije zaposlenih:
a)
za delavce, ki so zaposleni na podlagi pogodbe o delu za določen čas ali za določeno nalogo;
b)
za delavce na poskusnem delu ali za pripravnike, katerih pripravniška doba je vnaprej določena in je v razumnih mejah;
c)
za delavce, ki so občasno zaposleni za krajši čas.
3.
Predvideno bo ustrezno varstvo pred sklepanjem pogodb o delu za določen čas, katerih namen je izogniti se varstvu po tej konvenciji.
4.
Po potrebi lahko pristojni organ ali pa druge ustrezne inštitucije v posamezni državi po posvetovanju z zainteresiranimi organizacijami delodajalcev in delavcev, kjer le-te obstajajo, ukrepajo, da se uporaba te konvencije ali nekaterih njenih določb izvzame za tiste kategorije zaposlenih, katerih zaposlitveni pogoji so predmet posebnih sporazumov, ki v celoti zagotavljajo vsaj takšno varstvo kot ta konvencija.
5.
Po potrebi lahko pristojni organ ali pa druge ustrezne inštitucije v posamezni državi po posvetovanju z zainteresiranimi organizacijami delodajalcev in delavcev, kjer le-te obstajajo, ukrepajo, da se uporaba te konvencije ali nekaterih njenih določb izvzame tudi za druge omejene kategorije zaposlenih, glede katerih so posebni problemi bistvenega pomena zaradi posebnih zaposlitvenih pogojev zadevnih delavcev ali velikosti oziroma značaja podjetja, ki jih zaposluje.
6.
Vsaka država članica, ki ratificira to konvencijo, navede v prvem poročilu o njeni uporabi, ki ga predloži v skladu z 22. členom ustave Mednarodne organizacije dela, vse kategorije, ki so morebiti izvzete v skladu s četrtim in petim odstavkom tega člena, in to izvzetje obrazloži, v naslednjih poročilih pa mora navesti stališče svoje zakonodaje in prakse glede izvzetih kategorij ter v kolikšnem obsegu se ta konvencija za te kategorije uporablja ali se predlaga, da se ta konvencija uporablja glede teh kategorij.