TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 464-343/2002-2 z dne 24. 2. 2004 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

 

Z odločbo Okrajnega izvršnega ljudskega odbora A, Poverjeništva za kmetijstvo, Odsek za agrarno reformo s predmetom odločbe določitev zemljišč bližnjim sorodnikom razlaščenca z dne 7. 2. 1950 pa izhaja, da se s to odločbo dodeljuje bližnjemu sorodniku razlaščenega lastnika AA in BB, sinu CC, 14.83.47 ha zemlje. Tožena stranka navaja, da je lahko predmet denacionalizacije samo tisto premoženje, ki je na način, določen v ZDen, prešlo v splošno ljudsko premoženje, državno, družbeno ali zadružno in se pri tem sklicuje na 8. člen ZDen. Citirano določilo pa je le razlagalna določba in le definira posamezne pojme, ki so pomembni za odločanje v zadevah denacionalizacije. Po presoji sodišča je tožena stranka preuranjeno zaključila, da sporne nepremičnine niso prešle v državno last. V ponovljenem postopku je zato potrebno ugotoviti usodo teh nepremičnin, ki so prešle na sina, in slediti ali je morebiti pri njih prišlo naknadno do prisilnega razpolaganja države in kdaj. Sodišče namreč meni, da bi bilo treba vprašanje, ali je sin upravičenca dodeljene nepremičnine trajno obdržal v lasti ali ne, pomembno za odločitev o denacionalizaciji. Če jih je obdržal, bi bilo namreč težko govoriti o tem, da se je z odvzemom zemljišč upravičencu le-temu zgodila krivica, torej da obstaja razlog, zaradi katerega ZDen denacionalizacijo na splošno dopušča. Ker denacionalizacija pomeni vračanje podržavljenega premoženja nekdanjim lastnikom, kar izhaja iz besedila 1. člena ZDen, je potrebno pri odločitvi o upravičenosti do denacionalizacije upoštevati usodo nepremičnin, ki so prešle na sina. Prav tako je potrebno zavzeti stališče do tega, da so bile nepremičnine dodeljene sinu šele z odločbo 7. 2. 1950, do nacionalizacije pa je prišlo že leta 1946.