Vsako sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost.
Višje sodišče prve stopnje se ne more več izreči za stvarno nepristojno za zadeve iz pristojnosti nižjega sodišča prve stopnje iste vrste, ne na ugovor ne po uradni dolžnosti, potem, ko je bil že opravljen pripravljalni narok, če ga ni bilo, pa potem, ko se je toženec na prvem naroku za glavno obravnavo spustil v obravnavanje glavne stvari.
Zoper sklep, s katerim se je višje sodišče prve stopnje izreklo za stvarno pristojno, ter zoper sklep, s katerim je to sodišče izreklo, da ni stvarno pristojno, in zadevo odstopilo nižjemu sodišču prve stopnje iste vrste, ni pritožbe.