Zvezni javni tožilec lahko vloži zahtevo za varstvo zakonitosti v roku treh mesecev.
Rok iz prvega odstavka tega člena se šteje:
1)
če zoper pravnomočno odločbo ni bila vložena revizija in ne zahteva za varstvo zakonitosti iz 401. člena tega zakona - od izteka roka, ki ga ima za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti pristojni javni tožilec v republiki oziroma avtonomni pokrajini (401. člen);
2)
če je bila zoper pravnomočno odločbo vložena revizija ali zahteva za varstvo zakonitosti iz 401. člena tega zakona - od dneva zadnje vročitve odločbe, izdane v zvezi s tema dvema pravnima sredstvoma, strankam in pristojnemu javnemu tožilcu v republiki oziroma avtonomni pokrajini (403. člen).
Zvezni javni tožilec ne more vložiti zahteve za varstvo zakonitosti pred iztekom roka za vložitev revizije oziroma zahteve za varstvo zakonitosti iz 401. člena tega zakona; če sta bili ti pravni sredstvi vloženi, pa ne more vložiti zahteve, preden pristojno sodišče ne odloči o njih.
Če pristojni javni tožilec v republiki oziroma avtonomni pokrajini izjavi, da ne bo vložil zahteve za varstvo zakonitosti, jo lahko vloži zvezni javni tožilec ne glede na tretji odstavek tega člena po izteku rokov, v katerih bi bile lahko vložile revizijo stranke; če revizija ni dovoljena, pa lahko vloži zahtevo od dneva, ki je naveden v drugem odstavku 401. člena tega zakona.
V primeru iz četrtega odstavka tega člena mora zvezni javni tožilec zahtevi za varstvo zakonitosti priložiti izjavo pristojnega javnega tožilca v republiki oziroma avtonomni pokrajini, da on ne bo vložil zahteve za varstvo zakonitosti.
Dokler Zvezno sodišče ne odloči, lahko zvezni javni tožilec umakne vloženo zahtevo.