13. člen
(planum nasipa in planum temeljnih tal)
(1)
Planum nasipa je utrjena površina zaključne plasti nasipa, planum temeljnih tal pa je utrjena površina naravnega terena po odstranitvi plodne zemljine ali izvedenem izkopu useka.
(2)
Planum nasipa ali temeljnih tal mora ustrezati tem pogojem:
– ravnost sloja iz zemljin za temeljna tla 30 mm/4 m,
– ravnost sloja iz zemljin za planum nasipa 20 mm/4 m,
– ravnost sloja iz kamnitih materialov 50 mm/4 m,
za temeljna tla
– ravnost sloja iz kamnitih materialov 30 mm/4 m,
za planum nasipa
– zgoščenost po Proctorju, če je sloj manj kot 98%,
0,5 m pod planumom proge
– zgoščenost po Proctorju, če je sloj med 0,5 do 95%,
2 m pod planumom proge
– zgoščenost po Proctorju, če je sloj 92%,
več kot 2 m pod planumom proge
– prečni nagib planuma > / = 5%,
– odstopanje od projektiranega nagiba ± 1%,
– največje dovoljeno odstopanje kote planuma
temeljnih tal od projektirane kote
pri naravnih zemljinah ali izboljšanih ± 2,5 cm,
temeljnih tleh
pri kamninah ± 4,0 cm.
(3)
Nosilnost planuma nasipa pri debelini nevezane nosilne plasti 30 cm mora imeti te lastnosti:
– za gradnje in nadgradnje na interoperabilnih E(v2) > 80
progah MN/m2,
– za gradnje in nadgradnje na neinteroperabilnih E(v2) > 60
progah MN/m2,
– za industrijske tire E(v2 )> 60
MN/m2,
– razmerje E(v2)/E(v1) mora biti manjše od 2,0. Če je E(v1) >
60 MN/m2, razmerje E(v2)/E(v1) ni odločilno.
(4)
Če se nasip ne izvede, mora planum temeljnih tal ustrezati lastnostim iz tega člena.
(5)
Kadar so v planumu nasipa ali temeljnih tal drobnozrnate zemljine, ki bi pod prometno obremenitvijo lahko prodirale v plast nevezane nosilne plasti, se planum nasipa zaščiti z vgradnjo filtrskega sloja. Ta je lahko iz filtrskega peska ali umetnih filtrnih materialov, na primer geotekstilij.
(6)
Pri gradnji nove proge mora biti sestava plasti med planumom nasipa in planumom temeljnih tal homogena. Pri nadgradnji ali obnovi nasipa, pri katerem sta sestava plasti pod planumom in stopnja utrjenosti zemljin heterogeni, zaradi česar ne bi bilo mogoče kakovostno izvesti del v planumu proge, je treba razmere v planumu izboljšati z ukrepi, s katerimi se doseže enakomernejša porazdelitev obtežbe in prepreči nevarnost lokalnih poškodb.
(7)
Kadar nosilnost planuma temeljnih tal ne ustreza predpisani nosilnosti, je treba v njih izvesti ustrezne ukrepe za izboljšanje nosilnosti ali pa temeljna tla zamenjati.
(8)
Nosilnost planuma temeljnih tal pod nasipom mora imeti te vrednosti:
– 0,5 do 1,0 m pod planumom nasipa E(v2) > 45–60
MN/m2,
– 1,0 do 2,0 m pod planumom nasipa E(v2) > 20–60
MN/m2,
– razmerje E(v2)/E(v1) mora biti manjše od 2,2. Če je E(v1)
> 50 MN/m2, razmerje E(v2)/E(v1) ni odločilno.
(9)
Nosilnost planuma temeljnih tal določi projektant glede na predvidene obremenitve in kakovost raščenega materiala ali glede na vrsto izboljšave zemljin.
(10)
Če se pri nadgradnji ali obnovi podsistema ali dela podsistema infrastruktura pod planumom nasipa naleti na slabo nosilne zemljine, je treba plast do globine zmrzovanja zamenjati z zmrzlinsko odpornim materialom, plast pod njo pa sanirati.
(11)
Planum nasipa in planum temeljnih tal, pa tudi vsi sloji med njima morajo imeti potreben prečni nagib, da se voda ne zadržuje na planumu posameznega sloja.
(12)
Na planumu temeljnih tal se morajo zagotoviti ustrezna nosilnost ter upoštevati možnosti deformacij in časovni razvoj posedkov.
(13)
Če na temeljna tla vplivajo podzemne vode, se uredi ustrezen sistem odvodnjavanja.