TFL Vsebine / TFLGlasnik

Kljub navedenemu dejanska praksa odvetnika neizogibno globoko vključi v upe, strahove in konflikte njegovih strank. Odvetnikove zmožnosti reševanja konfliktov so okrepljene s čustvenimi veščinami, kot sta samoobvladovanje in samozavedanje.² Pravniki se morajo zato nujno usposabljati tudi na področju čustvene inteligence, osvojiti strategije čustvene regulacije, razvijati intrapersonalne in medosebne spretnosti, s čimer prispevajo k boljšemu počutju in uspehu na poklicnem področju.

Čustvena inteligenca

Čustvena inteligentnost, ki je na neki način pokazateljica čustvene kompetentnosti, pomeni sposobnost prepoznavati lastna čustva in čustva drugih, kar prispeva k boljši usmerjenosti misli, odločitev in dejanj. Vsebino pojma čustvene inteligence lahko zasledimo že leta 1920, ko je ameriški psiholog Edward L. Thorndike uvedel izraz socialna inteligenca, da bi opredelil sposobnost razumevanja in vodenja ljudi ter modrega ravnanja v medčloveških odnosih. Leta 1983 je ameriški psiholog Howard Gardner v knjigi Frames of Mind: The Theory of Multiple Intelligences raziskal teorijo več inteligenc. Leta 1987 sta ameriška psihologa in raziskovalca Peter Salovey in John Mayer postala prva teoretika, ki sta definirala pojem čustvene inteligence kot podskupino Gardnerjeve »osebne inteligence« in postavila temelj kasnejšemu razvoju. Pojem čustvene inteligence je tako vstopil v osrednji javni diskurz leta 1995 z izdajo knjige avtorja Golemana z naslovom Emotional Intelligence: Why It Can Matter More Than IQ.³

Na individualni ravni je čustvena inteligenca opredeljena kot podmnožica socialne inteligence, ki vključuje sposobnost prepoznavanja lastnih in tujih občutkov ter čustev, razlikovanja med njimi in uporabe teh informacij za usmerjanje lastnega razmišljanja in dejanj.⁴ Preprosto povedano, kako ravnamo s seboj in z drugimi. Sposobnost posameznika, da izrazi pravo čustvo, v pravi meri in ob pravem času, je ključen vidik čustvene inteligence.⁵

Čustvena inteligenca označuje presečišče med dvema temeljnima komponentama osebnosti: razumskim in čustvenim sistemom.⁶ Čustvene informacije na splošno posredujejo znanje o človekovih odnosih s svetom in se lahko obdelajo drugače kot strogo kognitivne informacije.

Razvijanje čustvene inteligentnosti in s tem čustvene kompetentnosti omogoča odvetniku razumevanje lastnih čustvenih odzivov in čustvenih odzivov drugih, v določeni meri olajša delo ter pripomore k izgradnji zaupljivejšega odnosa s strankami in kolegi. Zmanjšuje verjetnost pojava izgorelosti in povečuje zadovoljstvo ter dobro počutje.

Med pravom in čustveno inteligenco obstajajo določene napetosti. Čeprav vsakodnevna uporaba in sledenje zakonskim določbam zaradi svoje narave postavljata čustva ob stran, se za uspešno opravljanje dela odvetnika zahteva visoka raven čustvene inteligence. Ljudje z visoko stopnjo čustvene inteligence so prepoznani kot sposobni razumeti in izražati sebe, razumeti druge in z njimi vzpostaviti stik. Z vsakodnevnimi zahtevami se spopadajo bolje kot tisti z nižjo stopnjo čustvene inteligentnosti. ⁷ Nadalje lahko ljudje z visoko čustveno inteligenco bolje motivirajo sebe in druge, so bolj aktivni, inovativni in kreativni. Imajo sposobnost učinkovitega vodenja, bolje prenašajo stres, lažje se spopadajo s spremembami ter so na splošno bolj usklajeni s seboj.⁸ Kljub temu, da je čustvena inteligenca prirojena, jo je vseeno mogoče razvijati.⁹

O čustvih in čustvenem procesiranju

Čustva so zapleteni, večdimenzionalni in dinamični konstrukti, ki vplivajo na naše odločitve in vedenje. Kognitivisti se ne strinjajo s stališčem, da so čustva iracionalna in neobvladljiva. Nasprotno, trdijo, da čustva služijo kot vodilo interakcije med ljudmi in motivirajo njihovo moralno vedenje.¹⁰

Proces čustvovanja, ki ga sestavljajo številne med seboj prepletene komponente, je kompleksen, nestatičen in se ves čas spreminja.¹¹ Številni čustveni procesi so subtilni in vsak posameznik čustva doživlja in izraža na svoj način.¹²

Čustva se pojavijo, ko je situacija interpretirana ali ocenjena kot relevantna in pomembna za določen cilj. Vključujejo vrsto fizioloških in socialnih odzivov (npr. jeza poveča pretok krvi po telesu do okončin, kar omogoča, da se na zunanje dražljaje odzovemo npr. tako, da stisnemo pest za udarec; povečana hitrost srčnega ritma je značilna za čustva jeze, strahu, žalosti, bolečine, lahko pa tudi veselja; hitrost dihanja je povečana v stanju doživljanja razburjenosti in strahu). Čustva nam omogočajo, da ukrepamo hitro, brez razmisleka, in služijo preživetju.¹³ Moč čustev bolj kot iz samega dogodka ali situacije izvira iz ocene in pomena, ki ji ga posameznik pripisuje.¹⁴

Včasih je prepletenost posameznika in njegovega čustvenega doživljanja tako močna, da lahko govorimo o njunem poistovetenju.¹⁵ Zavedati se je treba, da je subjekt, ki doživlja neko čustveno stanje, eno, čustveno stanje pa nekaj drugega. Čustveno doživljanje, vključno z nezavednim, je mogoče ozavestiti, kar lahko vodi v preoblikovanje doživljanja.¹⁶

Načini regulacije čustev pri opravljanju odvetniškega poklica

Pri čustveni regulaciji ne gre za potlačenje ali zanikanje čustev, niti ne gre za izogibanje na nezdrav način (npr. disociacija, zloraba substanc). Stanje reguliranega čustva pomeni, da si ga dovoli posameznik v polnosti začutiti, se z njim soočiti, si ga priznati in ga sprejeti kot del sebe. Notranji občutek moči in kontrole se pri posamezniku poveča, ko slednji sprejme samega sebe tudi ob doživljanju čustva.¹⁷

Procesi regulacije čustev so precej zapleteni. Odvetniki morajo pri svojem delu obvladovati negativna čustva z zmanjšanjem njihove intenzivnosti in omejiti njihovo trajanje. Odvetnikove možgane lahko prevzamejo čustveni impulzi za ukrepanje, ker je telo naravnano tako, da se na določen dogodek odzove čustveno, preden se možgani lahko odzovejo kognitivno. Večji ko ima dogodek za odvetnika pomen, večji je čustveni odziv. Zavedanje lastnih občutkov bo spodbudilo sposobnost obvladovanja reakcij. Brez tovrstnega zavedanja je samoobvladovanje skoraj nemogoče. ¹⁸

Čustvena regulacija ima pomembno vlogo pri čustveni stabilnosti posameznika, kar je eden ključnih dejavnikov posameznikovega zadovoljstva z življenjem in samopodobo.¹⁹ Čustveno stabilni ljudje delujejo umirjeno in so zmožni na skladen način prehajati med čustvenimi stanji. Osvobojeni so tesnobe, depresije in močnih negativnih afektov ter se odzivajo bolj umirjeno in premišljeno. Imajo visok tolerančni prag, zato se vznemirijo le pod vplivom večjih stresorjev.²⁰

Eden najpogosteje citiranih modelov čustvene regulacije je procesni model čustvene regulacije (angl. The Process Model of ER ‒ PMER)²¹ in obsega pet strategij čustvene regulacije, ki jih lahko odvetniki uporabijo pri obvladovanju čustev: izbira situacije, sprememba situacije, usmerjanje pozornosti, kognitivne spremembe in sprememba odziva.

• Izbira situacije zahteva največ priprav za čustveno regulacijo. Vključuje ukrepanje za zmanjšanje verjetnosti, da naletimo na sprožilno situacijo (npr. odvetnik bi lahko ukrepal tako, da bi se izognil delu s težavnim kolegom ali delu pri določenem primeru). Pomembno je, da ta strategija ne izvira iz izogibanja, saj ima slednje lahko škodljive posledice za splošno dobro počutje.
• Sprememba situacije je strategija, pri kateri se situacija spremeni tako, da se poveča ali zmanjša vpliv čustev (npr. odvetniki, ki imajo težave z javnim nastopanjem, lahko spremenijo postavitev sobe ali uporabijo druge pripomočke, da zmanjšajo tesnobo, ki jo doživljajo ob izpostavljenosti pri javnem nastopanju).
• Razporeditev/odvračanje pozornosti vključuje usmerjanje pozornosti na način, ki vpliva na vrsto ali intenzivnost čustev (npr. odvetnik se v sodni dvorani izogne pogledu na določeno osebo, ki mu je antipatična in negativno vpliva na njegov občutek samozavesti).
• Kognitivna sprememba vključuje spreminjanje načina ocenjevanja situacije tako, da se spremeni njen čustveni pomen (npr. če odvetnik izgubi primer, je lahko razočaran ali celo obupan, po tej strategiji pa spremeni svoje razmišljanje oziroma ponovno oceni situacijo, da postane bolj optimističen).
• Sprememba odziva se zgodi pozno v procesu razvoja čustev, potem ko je situacija že povzročila čustvo. Odvetnik poskuša neposredno vplivati na izkustvenovedenjske ali fiziološke komponente čustvenega odziva, ko se ta že začne (kadar je zaskrbljen in pod stresom, uporabi npr. tehniko počasnega in globokega dihanja ali drugo vajo za lajšanje napetosti, da bi se sprostil).

Odvetnik v sodni dvorani

Prepoznavanje in sprejemanje čustev, ki se prebudijo znotraj sodne dvorane, ter poznavanje strategij, ki se uporabljajo za njihovo obvladovanje, je za odvetnika zelo pomembno.²² Odvetnik in stranka v sodni dvorani sedita drug poleg drugega, s čimer izražata vzajemno ekipno naravnanost in delovanje.²³ Odvetnik v odnosu do stranke nosi posebno odgovornost. Kot zagovornik usmerja delovanje ekipe in je s tem tudi bolj odgovoren za njen uspeh oziroma neuspeh.²⁴ Ko pride pri sodelovanju do motenj, stališča običajno ne bodo izrečena v trenutni situaciji, temveč pozneje. Motnja v interakciji ali pričakovanjih glede storitev pogosto zahteva izmenjavo stališč, da se odnos lahko ponovno vzpostavi. Kadar je prostor za verbalno izmenjavo omejen, se namesto tega lahko uporabi telesna govorica, ki neverbalno prikazuje usklajenost čustev s trenutno situacijo.²⁵ Odvetniki včasih z namenom nemotenega poteka sodnega postopka in discipliniranega upoštevanja vljudnostnega čustvenega režima sodne dvorane uporabijo neverbalne odzive, namesto da bi verbalno prekinili dogajanje. Na neki način mora odvetnik v dani situaciji za ohranjanje videza sprejemljivega čustvovanja skriti ali zatreti svoje spontane občutke.²⁶ Tako bo včasih moral skriti čustva zaradi upoštevanja delovnega konsenza, zato bo npr. morebitno odločno nasprotovanje izkazoval le z ogorčenim čustvenim izrazom na obrazu.²⁷

Ostati znotraj meja čustvenega režima sodne dvorane je pomembno, saj sta tako verbalna kot tudi neverbalna komunikacija posameznika podvrženi interpretacijam različnih akterjev, ki so lahko tudi napačne. To še posebej velja za subtilno obrazno mimiko, kretnje in drugo telesno govorico.²⁸ Govorica telesa lahko razkrije dragocene informacije o čustvenem stanju.

Ohranjanje profesionalne distance odvetnika je pomembno za natančno oceno obravnavanega primera. Odvetnik ima dve vlogi, ki ju je treba ločiti: vlogo zagovornika, ki strankin primer na najboljši način predstavi zunanjemu svetu, na drugi strani pa ima odvetnik vlogo nevtralnega svetovalca, ki stranki realno napove najbolj verjeten izid postopka.²⁹ Odvetnik, ki pooseblja moč samega prava, čeprav je tudi goreč zagovornik interesa svoje stranke, je tako v njenih očeh hkrati z njo in proti njej.³⁰

Kot izhaja iz ugotovitev opravljene raziskave, stranke med lastnostmi odvetnika najbolj cenijo aktivno poslušanje (97 odstotkov), nato sledijo oblikovanje in posredovanje realnih pričakovanj strankam (93,6 odstotka), vključevanje strank v postopek (93,1 odstotka) ter prepoznavanje njihovih interesov (91,3 odstotka). Nadalje iz interpretacije odgovorov tradicionalnih pričakovanj strank izhaja, da bi moral biti današnji odvetnik, ki je specializiran za področje npr. družinskega prava, opremljen z močnimi medosebnimi, sodelovalnimi in pogajalskimi veščinami. Za sodobno prakso so pri delu s strankami v čustveni stiski pomembne veščine poslušanja in izražanja empatije, prav tako veščine reševanja problemov in prepoznavanja interesov strank ter pogajalske sposobnosti.³¹

Pogled na vlogo čustev v pravu in na naravo odvetniškega dela se spreminja

V preteklosti je veljalo, da je treba čustva izključiti iz sfere javnega, ker so kaotična, nepredvidljiva in nas zato prelahko zapeljejo v zmoto. Zaradi stremljenja k nepristranskosti in predvidljivosti ter zato, da bi se izognili napetostim med poštenostjo in sočutjem, enakostjo in individualnostjo, enotnostjo in diskretnostjo, znanjem in modrostjo ter objektivnostjo in razsodnostjo, so bila čustva potisnjena ob stran.³²

Teorije pravne socializacije predpostavljajo, da so razvoj posameznikovega razumevanja prava, njegove funkcije v družbi in posledične odločitve, ki izhajajo iz tega razumevanja, produkt bodisi racionalnih misli bodisi družbenih interakcij. Polje pravne socializacije se je v petdesetih letih obstoja premaknilo od kognitivnih pristopov, osredotočenih na racionalno izbiro, k modelom proceduralne pravičnosti, ki trenutno prevladujejo. Kljub vsem spremembam čustvenost v procesu pravne socializacije večinoma še vedno ni priznana.³³

Osrednjega pomena za odvetnikov uspeh je bilo vedno prepričanje, da mora institucija pravnega izobraževanja posameznika naučiti, kako razmišljati kot odvetnik, in mu vcepiti veščine kritičnega razmišljanja, ki so potrebne za branje, analiziranje in razumevanje sodne prakse.³⁴ Do nedavnega je veljalo, da se je študent prava razvil iz naivnega učenjaka v odvetniškega pripravnika, kadar se je odvetniškega dela lotil na način reševanja matematičnega problema, v katerega čustva niso vpletena.³⁵ Pomembna je (bila) le trdnost logike.

Čeprav se številne odvetniške družbe pri zaposlovanju kandidatov še vedno zanašajo na kriterije, kot so ocene in pravna razgledanost, so pri odločanju o zaposlovanju pomembne tudi lastnosti, kot so sposobnost dela v skupini, empatija in sposobnost vodenja.³⁶ Zagotavljanje pravnih storitev se spreminja tudi zaradi napredne tehnologije. S to spremembo se odvetniki soočajo z novimi izzivi glede pričakovanj in potreb strank. Vse večja uporaba umetne inteligence s strani odvetnikov in zanašanje nanjo hkrati ustvarjata vse večjo potrebo po krepitvi čustvene inteligence.³⁷

Doživljanje čustev odvetnika

Čustva so lahko obravnavana kot zgolj telesna, fizična občutja ali pa kot izraz našega znanja, etike in vrednostnega sistema. Lahko se obravnavajo kot pojavi, ki nas odvračajo od naših namenov in nas usmerjajo na napačno pot, ali pa kot instrumenti, ki izpopolnjujejo naše mišljenje in nam pomagajo sprejemati racionalne odločitve.³⁸ Tradicionalno dihotomijo med čustvi in racionalnostjo je nadomestilo razumevanje, v katerem se čustvo in racionalnost obravnavata kot komplementarna pola.³⁹

Temeljne spretnosti odvetnika, kot so komunikacija, sposobnost svetovanja stranki in pogajanj, veščina prepoznavanja in reševanja etičnih dilem, nujno zahtevajo kombinacijo življenjske presoje, usposobljenosti in čustvene zrelosti. Uspešni odvetniki z že izgrajeno kariero v primerjavi s študenti prava izkazujejo močnejše kompetence na področju mreženja, vzpostavljanja odnosov, praktične presoje, sposobnosti videti svet skozi oči drugih in predanosti družbeno koristnemu delu. Te lastnosti so pretežno psihološke, njihov pomen in razvoj pa sta v učnem načrtu tradicionalnega pravnega izobraževanja zanemarjena. Omenjene lastnosti so negativno povezane z visoko akademsko uspešnostjo, kar pomeni, da študenti prava z visokimi ocenami teh lastnosti pogosto ne odražajo. Akademski uspeh, ki se meri z ocenami med izvajanjem predvidenega učnega načrta, ne zagotavlja čustvenega razvoja.⁴⁰

Odvetništvo je kognitivni poklic, pri katerem so možgani izpostavljeni stalnim izzivom in dražljajem. Odvetniki se pogosto znajdejo v napetih situacijah, kjer lahko neobvladovanje čustev, čustvenih reakcij in vpletene medosebne dinamike negativno vpliva na izid postopka. Z izboljšanjem čustvene inteligence se izboljšajo posameznikova sposobnost uravnavanja čustev in posledično sposobnost mirnega spopadanja s stresom, obvladovanje impulzov ter pozitivna naravnanost in motiviranost. ⁴¹ Med objektivno čustveno vpletenostjo (strokovni pristop do stranke oziroma njenega primera) in subjektivno čustveno vpletenostjo (odvetnikova osebna izpolnitev in samouresničitev v odnosu s stranko) mora obstajati ravnovesje. Strokovnost je torej mogoče razumeti kot ravnovesje med ustrezno čustveno angažiranostjo in ohranjanjem osredotočenosti na dejstva.⁴²

Sklep

Iz ugotovitev vse več raziskav na družboslovnem in naravoslovnem področju izhaja, da imajo čustva ključno vlogo pri akademski uspešnosti⁴³, zdravju⁴⁴ in splošnem uspehu.⁴⁵ Sodobna psihologija nas uči, da čustva pomagajo strokovnjakom pri osredotočanju, odločanju, izboljšanju spomina in sprejemanju sprememb.⁴⁶ Ugotovljeno je bilo, da je za akademsko in delovno uspešnost enako, če ne celo še bolj kot inteligenca pomembna čustvena inteligenca.⁴⁷ Čustvena inteligenca vodi do bolj prilagodljivega in produktivnega vedenja na delovnem mestu⁴⁸ in dela odvetnika drugačnega od ostalih.

Ugotovljeno je tudi, da imajo prilagodljivi zaposleni sposobnost združevanja kognitivnih in čustvenih veščin za spodbujanje učenja, radovednosti in samozavesti ter sposobnost obvladovanja pristopov k novim nalogam.⁴⁹

Za razliko od inteligenčnega količnika, ki se skozi življenje ne spreminja bistveno in naj bi pomenil le 25 odstotkov splošnega uspeha,⁵⁰ se čustvena inteligenca z učenjem razvija in povečuje.⁵¹

K povečanju zmožnosti regulacije čustev, boljšemu počutju in večji uspešnosti prispeva več dejavnikov. K boljšemu samozavedanju in odzivanju v stresnih situacijah lahko prispeva praksa čuječnosti, ki jo je treba izvajati redno. Boljšo osredotočenost je mogoče doseči s prakso meditacije, vsekakor pa je na vsakodnevni ravni pomembna tudi zadostna količina spanja.⁵²

Na ravni organizacije je pomembna podpora zaposlenim na način, da delodajalec delavcu v delovnem okolju pomaga najti t. i. osebno pomembno delo, ki je bistvenega pomena za rast in uspeh ter preprečuje stagnacijo. Koncept dobrega počutja vključuje sposobnost učenja intuicije in uporabe čustvenih pravil na delovnem mestu.⁵³

Posebej pomembno je, da je čustvena inteligenca v dobi digitalizacije prava lahko odločilen dejavnik odvetnikove konkurenčnosti pri pravnem poslovanju. Spretnosti, kot so iskanje edinstvenih rešitev, razumevanje potreb strank in učinkovit dialog z vsemi akterji postopka, pomagajo odvetniku biti aktiven udeleženec na trgu pravnih storitev.

¹ Kiser, R.: The emotionally attentive lawyer: balancing the rule of law with the realities of human behavior. Nevada Law Journal 15 (2015) 1, str. 442–463.

² Kiser, R., naved. delo, str. 444.

³ Cedric, A.: Emotional Intelligence (EQ): Why Lawyers Need It to Succeed. GPSolo 34 (2017) 4, str. 12–15.

⁴ Mayer, J. D., in Salovey, P.: Emotional Intelligence and the Construction and Regulation of Feelings. Applied & Preventive Psychology 4 (1995) 3, str. 197–208.

⁵ Goleman, D.: Emotional Intelligence: Why It Can Matter More than IQ. Bantam Books, New York 2006, str. 80.

⁶ Salovey, P., in Mayer, J. D.: Emotional intelligence. Imagination, Cognition, & Personality 9 (1990) 3, str. 185–211.

⁷ Austin, D., in Durr, R.: Emotion Regulation for Lawyers: A Mind Is a Challenging Thing to Tame. Wyoming Law Review 16 (2016) 2, str. 387–411.

⁸ Kuchuk, A. M., in drugi: Lawyer’s Emotional Intelligence and Professional Ethics Development: Aspects of the Widespread Introduction of Legal Clinic. Linguistics and Culture Review 5 (2021) 2, str. 608–618.

⁹ Sony, M., in Mekoth, N.: The Relationship Between Emotional Intelligence, Frontline Employee Adaptability, Job Satisfaction and Job Performance. Journal of Retailing and Consumer Services 30 (2016) 1, str. 20–32.

¹⁰ Mihai, M.: Emotions and the Criminal Law. Philosophy Compass 6 (2011) 9, str. 599.

¹¹ Cvetek, M.: Živeti s čustvi: čustva, čustveno procesiranje in vseživljenjski čustveni razvoj. Ljubljana, Teološka fakulteta, 2014, str. 13.

¹² Bergman, B. S.: Making Independent Decisions Together: Rational Emotions in Legal Adjudication. Symbolic Interaction 45 (2021) 1, str. 50–71.

¹³ Austin, D., in Durr, R., naved delo, str. 394–395.

¹⁴ Austin, D., in Durr, R., naved. delo, str. 396.

¹⁵ Cvetek, M., naved. delo, str. 28.

¹⁶ Cvetek, M., naved. delo, str. 30.

¹⁷ Cvetek, M., naved. delo, str.40.

¹⁸ Austin, D., in Durr, R., naved. delo, str. 404–405.

¹⁹ Cvetek, M., naved. delo, str. 41.

²⁰ Hills, P., in Argyle, M.: Emotional stability as a major dimension of happiness. Personality and Individual Differences 31 (2001) 8, str. 1357–1364.

²¹ Gross, J. J.: The Emerging Field of Emotion Regulation. An Integrative Review. Review of General Psychology 2 (1998) 3, str. 271–299.

²² Flower, L.: Doing Loyalty: Defense Lawyers’ Subtle Dramas in the Courtroom. Journal of Contemporary Ethnography 47 (2018) 2, str. 226–254.

²³ Goffman, E.: Relations in Public: Microstudies of the Public Order. Penguin Books, England, 1972, str. 280.

²⁴ Goffman, E.: The Presentation of Self in Everyday Life. University of Edinburgh Social Science Research Centre, Edinburgh, 1956, str. 48.

²⁵ Goffman, E., naved. delo, str. 280.

²⁶ Goffman, E., naved. delo, str. 136–138.

²⁷ Goffman, E., naved. delo, str. 158.

²⁸ Flower, L., naved. delo, str. 228.

²⁹ Kiser, R., naved. delo, str. 462.

³⁰ Hamel, L. H., in Davis, J. T.: Transference and Countertransference in the Lawyer-client Relationship. Psychoanalysis Applied in Estate Planning 25 (2008) 4, str. 590–601.

³¹ Hedeen, T., in Salem, P.: What Should Family Lawyers Know?, Results of a Survey of Practitioners and Students. Family Court Review 44 (2006) 4, str. 601–611.

³² Kiser, R., naved. delo, str. 462–463.

³³ Cole, Lindsey M., in drugi: Emotion: The forgotten component of legal socialization. Journal of Social Issues 77 (2021) 2, str. 291–313.

³⁴ Campbell, R. W.: The End of Law Schools: Legal Education in the Era of Legal Service Businesses. Mississippi Law Journal 85 (2016) 1, str. 1–81.

³⁵ Kiser, R., nav. delo, str. 442.

³⁶ Carrel, A.: Legal Intelligence Through Artificial Intelligence Requires Emotional Intelligence: A New Competency Model for the 21st Century Legal Professional. Georgia State University Law Review 35 (2019) 4, str. 1153–1183.

³⁷ Carrel, A., naved. delo, str. 1182–1183.

³⁸ Grossi, R.: Understanding Law and Emotion. Emotion Review 7 (2015) 1, str. 55–60.

³⁹ Bergman, B., naved. delo, str. 51.

⁴⁰ Kiser, R., naved. delo, str. 445.

⁴¹ Austin, D., in Durr, R., naved. delo, str. 394.

⁴² Flower, L.: The (un)emotional law student. International Journal of Work Organisation and Emotion 6 (2014) 3, str. 295–309.

⁴³ Joseph, D. L., in drugi: Why Does Self-Reported Emotional Intelligence Predict Job Performance?, A Meta-Analytic Investigation of Mixed EI. Journal of Applied Psychology 100 (2015) 2, str. 298–342.

⁴⁴ Schutte, N. S., in drugi: A Meta-Analytic Investigation of the Relationship Between Emotional Intelligence and Health. Personality & Individual Differences 42 (2007) 6, str. 921–933.

⁴⁵ Amdurer, E., in drugi: Long Term Impact of Emotional, Social and Cognitive Intelligence Competencies and GMAT on Career and Life Satisfaction and Career Success. Frontiers in Psychology 16 (2014) 5, str. 1–14.

⁴⁶ Austin, D., in Durr, R., naved. delo, str. 388.

⁴⁷ La Rooy, D., in Viswesvaran, C.: Emotional Intelligence: A Meta-Analytic Investigation of Predictive Validity and Nomological Net. Journal of Vocational Behavior 65 (2004) 1, str. 71–95.

⁴⁸ Sony, M., in Mekoth, N., naved. delo, str. 22.

⁴⁹ Savickas, L. M.: The Theory and Practice of Career Construction. v: Steven D. Brown in Robert W. Lent, ur., Career development and counselling: Putting theory and research to work. John Wiley & Sons, New Jersey, 2005, str. 42–70.

⁵⁰ Hunter, J. E., in Hunter, R. F.: Validity and Utility of Alternative Predictors of Job Performance. Psychological Bulletin 96 (1984) 1, str. 72.

⁵¹ Austin, D., in Durr, R., naved. delo, str. 390.

⁵² Austin, D., in Durr, R., naved. delo, str. 411.

⁵³ Pickering, K.: Learning the Emotion Rules of Communicating Within a Law Office: An Intern Constructs a Professional Identity Through Emotion Management. Business and Professional Communication Quarterly 81, št. 2, 2018, str. 199–221.