19. člen
(obvezna napotitev na mediacijo)
(1)
Sodišče sme, kadar je to glede na okoliščine primera ustrezno, na podlagi opravljenega posvetovanja s strankami, ki se udeležijo informativnega naroka, skleniti, da postopek prekine za čas, ki ne sme biti daljši od treh mesecev, in stranke napoti na mediacijo, ki jo sodišče zagotavlja v okviru programa po 4. členu tega zakona.
(2)
Sklep o obvezni napotitvi na mediacijo mora biti obrazložen in mora vsebovati tudi opozorilo o posledicah očitno nerazumne zavrnitve napotitve na mediacijo iz petega odstavka tega člena. Sklep se strankam vroči osebno.
(3)
Zoper sklep o obvezni napotitvi na mediacijo lahko stranka v osmih dneh od vročitve sklepa vloži ugovor, s katerim nasprotuje napotitvi na mediacijo.
(4)
Če stranka vloži ugovor iz prejšnjega odstavka, sodišče, ki je sklep o obvezni napotitvi na mediacijo izdalo, ta sklep razveljavi. Zoper sklep o razveljavitvi sklepa o obvezni napotitvi na mediacijo ni pritožbe.
(5)
Sodišče lahko stranki, ki očitno nerazumno zavrne napotitev v mediacijo, ne glede na uspeh v sodnem postopku, na predlog nasprotne stranke naloži, da tej stranki povrne vse njene stroške, ki so bili potrebni za sodni postopek in so nastali od očitno nerazumne zavrnitve napotitve na mediacijo dalje, ali del teh stroškov.
(6)
Pri odločanju o tem, ali je bila zavrnitev napotitve na mediacijo očitno nerazumna, se upoštevajo okoliščine posamezne zadeve, predvsem:
–
narava spora,
–
odločilna dejstva v sporu,
–
dejstvo, da sta stranki predhodno poskušali mirno rešiti spor s pogajanji,
–
višina stroškov, ki bi nastali v mediaciji,
–
verjetnost, da bi trimesečna prekinitev postopka zaradi mediacije lahko vplivala na izid pravde,
–
verjetnost, da bi mediacija lahko uspešno končala spor.