3. člen
(kategorizacija vsebin)
(1)
Pri kategorizaciji programskih vsebin v eno izmed kategorij, opredeljenih v 5., 6., 7. in 8. členu tega splošnega akta, mora ponudnik avdiovizualnih medijskih storitev upoštevati smernice iz tretjega odstavka tega člena. Smernice se uporabljajo za kategorizacijo vseh programskih vsebin, ki jih zagotavljajo ponudniki avdiovizualnih medijskih storitev v okviru lastnih sporedov ali katalogov.
(2)
Ponudniki avdiovizualnih medijskih storitev morajo programske vsebine, ki bi lahko škodovale razvoju otrok, kategorizirati glede na prisotnost vseh naslednjih elementov:
a)
nasilja in njegovih posledic;
b)
nevarnega vedenja;
c)
strašljivih vsebin;
d)
tobačnih izdelkov, drog, alkohola in drugih zdravju nevarnih snovi;
e)
neprimernega jezika;
f)
golote;
g)
spolnosti;
h)
diskriminacije.
(3)
Ponudniki avdiovizualnih medijskih storitev morajo pri presoji vsakega elementa iz prejšnjega odstavka upoštevati:
a)
kontekst, v katerem se glede na pričakovanja gledalcev določenega žanra in namen programske vsebine pojavijo prizori, ki bi lahko škodovali razvoju otrok (npr. izobraževalni, zgodovinski ali komičen kontekst, kritična obravnava škodljivega vedenja ali ozaveščanje o njegovi nevarnosti ali škodljivosti se lahko kategorizira manj strogo; na blažjo kategorizacijo lahko vplivajo tudi drugačne družbene norme v času nastanka programske vsebine, kot je npr. sprejemljivost in razširjenost kajenja v preteklosti);
b)
učinke programske vsebine in občutja, ki jih ta pri gledalcih vzbuja (npr. programska vsebina kot celota povzroča občutke nelagodja ali tesnobe, čeprav ne vsebuje izrazitih prizorov, ki bi bili neprimerni za posamezno starostno skupino, ali obratno, določen prizor, ki je za posamezno starostno skupino gledalcev lahko neprimeren, zavzema neznaten del programske vsebine in zato ne vpliva bistveno na občutke, ki jih programska vsebina kot celota vzbudi pri svojih gledalcih);
c)
stopnjo realističnosti in vrsto programskih vsebin (npr. nefikcijske programske vsebine se praviloma kategorizirajo strožje kot fikcijske, saj jih otroci dojemajo kot bolj resnične v primerjavi s fikcijskimi);
d)
pogostost, trajanje, intenzivnost (npr. zvočna, verbalna, vizualna, tekstovna poudarjenost) in podrobnosti prizorov, ki bi lahko škodovali razvoju otrok (npr. programske vsebine s podrobnimi ali intenzivnimi prizori, ki pri gledalcu izzovejo vznemirjenje, nelagodje, tesnobo ali strah, se praviloma kategorizirajo strožje);
e)
izvedljivost dejanj, ki jih otroci lahko posnemajo in bi bila zato lahko nevarna ali škodljiva za njihov razvoj, zdravje in varnost (npr. prikazovanje podrobnosti nevarnih poskusov, uporabe oziroma zlorabe dostopnih orodij in drugih predmetov, se, če gre za dejanja, ki jih otroci lahko posnemajo, praviloma kategorizira strožje);
f)
vrednotenje prikazanih dejanj (npr. pozitivno vrednotenje ali poveličevanje nasilja, spodbujanje ali poveličevanje uporabe zdravju nevarnih snovi se kategorizira strožje, programske vsebine, ki ta dejanja negativno vrednotijo oziroma implicitno ali eksplicitno kritizirajo, se praviloma kategorizira manj strogo) in
g)
način obravnavanja tematike z vidika primernosti za posamezno starostno skupino.