(1)
Če je podlaga za pridobitev pravic iz invalidskega zavarovanja posledica bolezni ali poškodbe izven dela, pridobi vojaški zavarovanec te pravice, ko dopolni določeno pokojninsko dobo, in sicer v odvisnosti od razmerja med dobo, ki jo je dopolnil od dneva nastanka podlage za pridobitev pravic iz invalidskega zavarovanja, in dobo, ki bi jo lahko dopolnil do tega dne (v nadaljnjem besedilu: možna delovna doba).
(2)
Kot možna delovna doba se vzame:
1)
obdobje od dneva, ko je vojaškemu zavarovancu podeljen čin oziroma razred, do nastanka podlage za pridobitev pravic - za vojaške zavarovance, ki so bili v aktivno vojaško službo sprejeti takoj po končani vojaški akademiji ali drugi vojaški šoli za aktivne oficirje, nižje oficirje in vojaške uslužbence;
2)
število polnih let v obdobju, odkar je vojaški zavarovanec dopolnil 20 oziroma 23 let starosti, če je z rednim šolanjem pridobil višjo strokovno izobrazbo, oziroma 26 let starosti, če je z rednim šolanjem pridobil visoko strokovno izobrazbo, do nastanka podlage za pridobitev pravic - za vojaške zavarovance, ki niso zajeti s 1. točko tega odstavka.
(3)
Vojaškim zavarovancem - borcem narodnoosvobodilne vojne in drugim kategorijam borcev se računa, če je to zanje ugodneje, začetek možne delovne dobe namesto po drugem odstavku tega člena od dneva, od katerega jim je nepretrgani čas do 15. maja 1945 dvojno priznan v posebno dobo.
(4)
Vojaškemu zavarovancu, ki je po dopolnjenih 20 letih starosti služil vojaški rok, se možna delovna doba skrajša za toliko časa, kolikor je služil vojaški rok.
(5)
Vojaškemu zavarovancu, katerega zavarovalna doba se računa s povečanjem, se možna delovna doba skrajša za toliko let, za kolikor bi se po tem zakonu znižala starostna meja za pridobitev pravice do pokojnine.