(1)
Pravico do dodatka za pomoč in postrežbo imajo invalidski upokojenci, ki jim je, odkar so postali invalidi, za osnovne življenjske potrebe nujno potrebna stalna pomoč in postrežba drugega ali pri katerih nastane takšna potreba po uveljavitvi pravice do invalidske pokojnine.
(2)
Pravico do dodatka za pomoč in postrežbo imajo tudi starostni oziroma predčasni starostni upokojenci in vojaški zavarovanci, ki imajo po zakonu, s katerim se ureja služba v oboroženih silah, pravico do mesečnega denarnega nadomestila zaradi prenehanja aktivne vojaške službe po potrebi službe, ki jim je zaradi trajne zdravstvene nezmožnosti za osnovne življenjske potrebe nujno potrebna stalna pomoč in postrežba drugega.
(3)
Pravico do dodatka za pomoč in postrežbo imajo tudi otroci vojaških zavarovancev oziroma starostnih, predčasnih starostnih in invalidskih upokojencev od dopolnjenih šest let starosti z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju, ki se ne morejo s šolanjem ali poklicno rehabilitacijo usposobiti za življenje in delo in jim je za osnovne življenjske potrebe nujno potrebna stalna pomoč in postrežba drugega.
(4)
Osebe iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena so glede na svoje zdravstveno stanje razvrščene v dve naslednji skupini:
1)
v prvo skupino - osebe, ki se zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju kljub subjektivnim prizadevanjem in ustreznim pripomočkom ne morejo samostojno gibati v stanovanju ali izven njega, se hraniti, oblačiti in slačiti, vzdrževati osebno higieno in ne opravljati drugih osnovnih fizioloških potreb, nujnih za življenje;
2)
v drugo skupino - osebe, ki se zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju tudi z ustreznimi pripomočki ne morejo samostojno gibati izven stanovanja, da bi zadovoljile osnovne življenjske potrebe.
(5)
Skupščina Skupnosti vojaških zavarovancev lahko uvede dodatek za pomoč in postrežbo tudi za družinske upokojence.
(6)
Pravica do dodatka za pomoč in postrežbo pripada le, če se takšna pravica ne uživa po predpisih, ki urejajo temeljne pravice vojaških invalidov.