12. člen
Napotitev na delo v drug kraj
(1)
V primeru, ko je kraj opravljanja dela v pogodbi o zaposlitvi širše določen, delodajalec lahko napoti delavca na opravljanje dela v drug kraj pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.
(2)
Sprememba sedeža delodajalca se ne šteje za napotitev na delo v drug kraj in ne pomeni obvezne spremembe pogodbe o zaposlitvi.
(3)
Delavca ni mogoče napotiti na delo v drug kraj brez njegove privolitve, če bi zaradi tega trajala pot na delo in z dela v normalnih okoliščinah z javnimi prevoznimi sredstvi:
a)
za matere delavke z otrokom do treh let starosti – skupaj več kot dve uri dnevno,
b)
za delavke samohranilke z otrokom do osmega leta starosti, če nimajo možnosti zagotoviti otroškega varstva – skupaj več kot dve uri dnevno,
c)
za delavce invalide z omejitvami glede na vožnjo – skupaj več kot dve uri dnevno,
d)
za druge delavce – skupaj več kot tri ure dnevno.
(4)
V primerih, naštetih v točkah iz prejšnjega odstavka, je delodajalec dolžan delavcu povrniti celotne stroške prevoza na delo in z dela z javnimi prevoznimi sredstvi.
(5)
Če napotitev delavca v drug kraj brez njegove privolitve zaradi oddaljenosti kraja dela izven primerov iz tretjega odstavka zahteva spremembo delavčevega prebivališča, mu je potrebno zagotoviti enakovredne bivalne pogoje.
(6)
Za čas napotitve delavec ne more prejemati manjše osnovne plače, povečane za dodatek za delovno dobo, kot jo je prejemal pred napotitvijo.