Nosilci družbenega planiranja določajo in usmerjajo varstvo naravne in kulturne dediščine v planskih aktih.
Pri tem upoštevajo strokovno osnovo, ki ima zlasti naslednje sestavine:
-
pregled območij, objektov, naselij ali njih delov, stvari ter rastlinskih in živalskih vrst, ki se po tem zakonu štejejo za naravno in kulturno dediščino;
-
prikaz in oceno stanja naravne in kulturne dediščine ter pogojev in možnosti njenega razvoja;
-
prikaz tistih delov naravne in kulturne dediščine, ki so zavarovane kot kulturni spomeniki ali naravne znamenitosti ali naj se kot take zavarujejo;
-
strokovno oceno kulturne, znanstvene, zgodovinske in estetske vrednosti naravne in kulturne dediščine z navedbo elementov, vsebine in značilnosti, ki se naj zlasti varujejo;
-
predlogov rešitev, ukrepov, varstvenih režimov in razvojnih usmeritev za varstvo naravne in kulturne dediščine z oceno učinkov in potrebnih sredstev;
-
oceno ogroženosti naravne in kulturne dediščine v primeru naravnih nesreč in drugih izrednih razmerah.