(1)
Imetnik stanovanjske pravice sme iz upravičenih razlogov zahtevati od vsakega uporabnika, razen od svojih mladoletnih otrok in svojega zakonca, izselitev iz stanovanja in mu dati za izselitev primeren rok, ki ne sme biti krajši od trideset dni.
(2)
Če se uporabnik stanovanja na zahtevo iz prejšnjega odstavka ne izseli v določenem roku, lahko zahteva imetnik stanovanjske pravice s tožbo pri rednem sodišču njegovo izselitev.