6. člen
(Ocenjevanje kreditnega tveganja)
(1)
Banka mora pred odobritvijo vsakega kredita oziroma pred sklenitvijo druge pogodbe, ki je temelj nastanka izpostavljenosti banke kreditnemu tveganju, oceniti in analizirati kvantitativne in kvalitativne informacije ter druge pomembne dejavnike, ki omogočajo celovito oceniti dolžnikovo sposobnost izpolnjevati obveznosti do banke. Pri tem banka upošteva povezave stranke z drugimi osebami, ki lahko vplivajo na njeno kreditno sposobnost. Zagotavljati mora ustrezno strokovno in objektivno presojo ocene kreditnega tveganja in pridobiti dovolj informacij o stranki, da lahko ugotovi njen profil tveganja oziroma oceni njeno kreditno sposobnost in ji dodeli ustrezno bonitetno oceno. Še posebej mora biti previdna pri strankah, s katerimi prvič stopa v pogodbeno razmerje. Banka mora imeti v notranjih aktih predpisan minimalni obseg informacij, ki jih je potrebno pridobiti od stranke za ustrezno oceno kreditnega tveganja in so vključene v predlog za odobritev kredita.
(2)
Za namen ocenjevanja kreditne sposobnosti stranke mora banka iz centralnega kreditnega registra pridobiti podatke o kreditojemalcu in z njim povezanih strankah, do katerih ima banka izpostavljenost, kot so opredeljene v točki (a) 7. člena tega sklepa.
(3)
Banke, ki so udeležene v sindiciranih kreditih in ostalih bančnih konzorcijih, se ne smejo zanašati izključno na analizo banke, ki je nosilec konzorcija, temveč morajo same opraviti neodvisno in celovito analizo kreditnega tveganja, na enak način, kot če bi samostojno odobravale kredit.