Sklep o upravljanju kreditnega tveganja v bankah in hranilnicah

Pojmi, uporabljeni v tem sklepu, imajo enak pomen kot v določbah ZBan-2 oziroma Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja ter o spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 (v nadaljevanju Uredba (EU) št. 575/2013) ter v predpisih, izdanih na njuni podlagi.

Za namen tega sklepa veljajo naslednje opredelitve pojmov:

»bonitetna ocena dolžnika« pomeni oceno kreditne sposobnosti dolžnika tj. zmožnosti poplačila njegovih obveznosti do banke v pogodbeno dogovorjenih rokih;

»bonitetni razred« pomeni kategorijo tveganja v okviru bonitetne lestvice, v katero se razvrstijo dolžniki ali izpostavljenosti s podobnim kreditnim tveganjem;

»bonitetni sistem« pomeni vse modele, procese, kontrole, zbiranje podatkov in informacijske sisteme, ki podpirajo ocenjevanje kreditnega tveganja in razvrščanje dolžnikov oziroma izpostavljenosti v bonitetne razrede;

»centralni kreditni register« je centralni kreditni register, ki ga vodi Banka Slovenije v skladu z Zakonom o centralnem kreditnem registru (Uradni list RS, št. 77/16);

»datum ocenitve vrednosti je datum, za katerega velja izdelana ocena vrednosti;

»koncesija (popuščanje)« pomeni popuščanje dolžniku s spreminjanjem prvotnih pogojev kreditiranja zaradi pravnih ali ekonomskih razlogov, ki se nanašajo na finančne težave dolžnika;

»kredit« je vsaka bilančna ali zunajbilančna izpostavljenost, iz naslova katere je banka izpostavljena kreditnemu tveganju;

»kreditno tveganje« je tveganje izgube zaradi neizpolnitve obveznosti dolžnika oziroma nasprotne stranke v pogodbeno dogovorjenem roku;

»nedonosne izpostavljenosti« so nedonosne izpostavljenosti, kot so opredeljene v Izvedbeni uredbi Komisije (EU) št. 680/2014 z dne 16. aprila 2014 o določitvi izvedbenih tehničnih standardov v zvezi z nadzorniškim poročanjem institucij v skladu z Uredbo (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L št. 191 z dne 28. 6. 2014, str. 1; v nadaljevanju Izvedbena uredba Komisije (EU) št. 680/2014);

»neplačane izpostavljenosti« so izpostavljenosti, pri katerih je prišlo do neplačila, kot je opredeljeno v 178. členu Uredbe (EU) št. 575/2013;

»ocenjevalec vrednosti« je neodvisni usposobljeni ocenjevalec vrednosti (cenilec), tj. oseba, ki ima potrebne kvalifikacije, znanje in izkušnje za izvajanje cenitve, ter je neodvisna od procesa odločanja o poslih, ki so zavarovani s premoženjem, katerega vrednost se ocenjuje;

»poslovni subjekt« je pravna oseba, podjetnik ali zasebnik;

»preostalo tveganje« je tveganje manjše učinkovitosti kreditnih zavarovanj od pričakovane, ki je posledica nastanka ali porasta drugih tveganj (npr. pravno, operativno, likvidnostno, tržno tveganje) zaradi uporabe kreditnih zavarovanj;

»problematične izpostavljenosti« so nedonosne izpostavljenosti in druge problematične izpostavljenosti, ki jih kot take opredeli banka;

»restrukturirane izpostavljenosti« so restrukturirane izpostavljenosti, kot so opredeljene v Izvedbeni uredbi Komisije (EU) št. 680/2014;

''standardi ocenjevanja vrednosti'' so veljavni mednarodni in evropski standardi za ocenjevanje vrednosti, in sicer Mednarodni standardi ocenjevanja vrednosti, ki jih sprejema Odbor za mednarodne standarde ocenjevanja vrednosti (angl. International Valuation Standards Council – IVSC), Evropski standardi ocenjevanja vrednosti, ki jih sprejema Evropska skupina združenj cenilcev (angl. The European Group of Valuers' Associations – TEGOVA) in standardi ocenjevanja vrednosti, ki jih sprejema Kraljevi inštitut pooblaščenih ocenjevalcev (angl. Royal Institute of Chartered Surveyors – RICS);

»tveganje koncentracije« je tveganje čezmerne neposredne in/ali posredne izpostavljenosti iz naslova kreditnega tveganja banke ali bančne skupine do posamezne stranke, skupine povezanih strank ali strank, ki jih povezujejo skupni dejavniki tveganja;

»tveganje kreditov v tujih valutah« je kreditno tveganje iz naslova kreditov v tujih valutah, pri katerih kreditojemalci niso uporabili varovanja pred valutnim tveganjem;

»validacija« pomeni neodvisno preverjanje ustreznosti in skladnosti bonitetnega sistema z relevantnimi zahtevami za posamezni bonitetni sistem.