TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

1. Pritožba zagovornika obdolžene A. A. se glede kaznivih dejanj pod točko 1. izreka sodbe sodišča prve stopnje zavrne kot neutemeljena ter se v tem delu v odločbi o krivdi potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. V odločbi o kazenski sankciji se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se obdolženki po 57. in 58. členu Kazenskega zakonika izreče pogojna obsodba, v kateri se ji za vsako od treh kaznivih dejanj po prvem odstavku 190. člena Kazenskega zakonika določi kazen 1 (en) mesec zapora, nakar se ji po 3. točki drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika določi enotna kazen 2 (dva) meseca zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi 1 (enega) leta ne bo storila novega kaznivega dejanja.

Določba tretjega odstavka 90. člena KZ-1 je jasna: rok za zastaranje kazenskega pregona pri kaznivih dejanjih zoper zakonsko zvezo, družino in otroke, storjenih proti mladoletni osebi, med katera spada tudi kaznivo dejanje po 190. členu KZ-1, začne teči šele po polnoletnosti oškodovanca.

Okoliščina, da je pregon prevzel starš mladoletnih oškodovancev kot subsidiarni tožilec, na začetek teka zastaralnega roka v ničemer ne vpliva.

Kot opravičljiv razlog za neizvršitev stika se v sodni praksi navaja hujša bolezen, nepričakovana zadržanost starša ali kakšen drug razlog, ki ga ni mogoče uvrstiti v kategorijo zavestnega onemogočanja stikov, ne pa na primer otrokovo odklanjanje stikov in tudi ne upoštevanje otrokove želje, kot je to primer v obravnavani zadevi.

Otrok je namreč pri starosti šest let še nezrel in njegova volja ne more biti pravno upoštevana. Pomen in teža volje mladoletne osebe je upoštevana že pri sprejemu sodne odločbe o varstvu in vzgoji otroka ter stikih.

Čeprav obdolženka ni imela opravičljivega razloga za neizvršitev stikov, pa to samo po sebi še ne pomeni, da je ravnala zlonamerno. Kot je poudarilo Vrhovno sodišče RS storilec ravna zlonamerno, kadar iz konkretnih okoliščin izhaja, da ga je vodil edini namen, da se izvršljiva odločba ne uresniči.