Uredba o metodologiji za pripravo in obravnavo investicijske dokumentacije na obrambnem področju

Ministrstvo ali drug investitor pred zagotovitvijo dokumenta identifikacije investicijskega projekta, pri drugih ministrstvih ter v samoupravni lokalni skupnosti, v kateri se obrambni projekt načrtuje, preveri morebitne dopolnjujoče investicijske potrebe, s katerimi ima obrambni projekt stične točke, ter jih smiselno in po potrebi vključi v celovit projekt. Če v roku 30 dni druge potrebe niso izkazane, ministrstvo zagotovi dokument identifikacije investicijskega projekta na podlagi podatkov, ki jih ima na razpolago.

Dokument identifikacije investicijskega projekta obsega vse podatke iz tretjega odstavka 9. člena te uredbe in predstavlja podlago za začetek postopka priprave državnega prostorskega načrta. Priprava projektne in druge dokumentacije se lahko opredeli kot samostojna faza, pri čemer se investicijska vrednost pripravljalne faze oceni na podlagi predvidenih stroškov, ki bodo nastali v času priprave državnega prostorskega načrta. Če je na podlagi razpoložljivih podatkov mogoče, pa se določi tudi okvirna investicijska vrednost za ostale faze.

V primerih, ko državni prostorski načrt zajema celovit projekt, ki ga sestavlja več projektov, nosilec državnega prostorskega načrta pred sprejemom sklepa o pripravi državnega prostorskega načrta zagotovi dokument identifikacije investicijskega projekta. Investitorji, vključeni v celovit projekt, zagotovijo za svoj del projekta dokument identifikacije. Nosilec državnega prostorskega načrta zagotovi, da se dokumenti identifikacije združijo v enoten dokument, ki zajema celotno pripravljalno fazo in po možnosti tudi okvirno investicijsko vrednost za ostale faze. V primeru, če investitorji še niso znani, pripravi dokument identifikacije investicijskega projekta v celoti nosilec državnega prostorskega načrta.

V predinvesticijski zasnovi se na podlagi okvirno zastavljenih ciljev in zbranih strokovnih podlag ocenijo ter vrednotijo posamezne variante s prostorskega, okoljskega, ekonomskega in funkcionalnega vidika. V primeru, ko je z vidika umestitve v prostor mogoča le ena varianta, se v predinvesticijski zasnovi utemelji izbira optimalne variante.