15. člen
(ocenjevanje in izbira sanacijskih ukrepov)
(1)
Pri izbiri najustreznejših sanacijskih ukrepov je treba ocenjevati le razumne predloge izvedb sanacijskih ukrepov s tem, da mora izvedba vsakega sanacijskega ukrepa temeljiti na uporabi najboljših razpoložljivih postopkov in delovnih sredstev. Merila, ki jih je treba pri izbiri najustreznejših sanacijskih ukrepov upoštevati, so:
-
vpliv na zdravje in varstvo ljudi,
-
stroški izvedbe,
-
verjetnost uspeha sanacije okoljske škode,
-
stopnja preprečevanja okoljske škode v prihodnje in stopnja možnega izogibanja nenamerni spremljevalni škodi pri izvedbi sanacijskega ukrepa,
-
koristi posebnemu delu okolja oziroma njegovim funkcijam,
-
vključevanje socialnih, gospodarskih in kulturnih ter drugih pomembnih dejavnikov, ki so značilni za območje okoljske škode,
-
čas, ki bo potreben za učinkovito sanacijo okoljske škode,
-
verjetnost, da se območje okoljske škode obnovi v referenčno stanje,
-
geografska povezava z območjem, ki je utrpelo okoljsko škodo.
(2)
Izbiranje najustreznejših sanacijskih ukrepov lahko vključuje primerjavo:
-
med izboljševanjem različnih posebnih delov okolja oziroma njihovih funkcij,
-
med podobnimi posebnimi deli okolja oziroma njihovimi funkcijami ampak na drugih območjih, kot je območje okoljske škode, ali
-
med vzpostavitvijo poškodovanih posebnih delov okolja oziroma njihovih funkcij na različna stanja ali z različnimi hitrostmi.
(3)
Če se zaradi nižjih stroškov oziroma drugih razlogov izberejo ukrepi primarne sanacije, ki ne obnovijo poškodovanih posebnih delov okolja oziroma njihovih funkcij v referenčno stanje ali obnovitev v referenčno stanje vzpostavljajo bolj počasi, je treba te izgube posebnih delov okolja oziroma njihovih funkcij nadomestiti z ukrepi dopolnilne in kompenzacijske sanacije, ki vzpostavijo podobno stanje posebnih delov okolja oziroma njihovih funkcij, kakršno so imeli posebni deli okolja oziroma njihove funkcije pred nastankom okoljske škode.
(4)
Izbrani sanacijski ukrepi morajo biti zadostni, da se s kombinacijo primarne, dopolnilne in kompenzacijske sanacije obnovijo posebni deli okolja in njihove funkcije v referenčno stanje.
(5)
Za vsak primer okoljske škode posebej je treba presoditi, kako medsebojno primerjati v prvem odstavku tega člena navedena merila, in navesti razloge, na podlagi katerih je bila sprejeta odločitev o izbrani metodi primerjave teh meril.
(6)
V primeru nastanka več okoljskih škod, za katere sanacijskih ukrepov ni mogoče sprejeti hkrati, se pri izbiri najustreznejših sanacijskih ukrepov lahko odloči, da se ne sprejmejo nadaljnji sanacijski ukrepi, če:
a)
že sprejeti sanacijski ukrepi zagotavljajo, da ni več pomembnejšega tveganja škodljivih vplivov na zdravje ljudi in na posebne dele okolja oziroma njihove funkcije, in
b)
če bi bili stroški sanacijskih ukrepov, ki naj bi jih sprejeli za vzpostavitev referenčnega stanja, nesorazmerno veliki glede na pridobljene koristi posebnim delom okolja oziroma njihovim funkcijam.