6. člen
(dopolnilna sanacija)
(1)
Dopolnilna sanacija obsega ukrepe, ki dopolnjujejo ukrepe primarne sanacije, če se z ukrepi primarne sanacije ne doseže obnovitev stanja posebnih delov okolja oziroma njihovih funkcij v referenčno stanje. Namen dopolnilne sanacije je vzpostaviti podobno stanje posebnih delov okolja oziroma njihovih funkcij, kakršno bi bilo na voljo, če bi se na območju okoljske škode poškodovani posebni deli okolja oziroma njihove funkcije obnovile v referenčno stanje.
(2)
Ukrepi dopolnilne sanacije se lahko izvajajo na območju okoljske škode oziroma na nadomestnem območju, ki naj bi bilo, če je le mogoče, geografsko povezano z območjem okoljske škode. Pri izbiri nadomestnega območja je treba upoštevati predvsem prednosti za izvedbo sanacije poškodovanega posebnega dela okolja oziroma njegovih funkcij.
(3)
Pri odločitvi za izvajanje ukrepov dopolnilne sanacije, ki se bodo izvedli na nadomestnem območju, je treba oceniti, ali so ukrepi enako koristni posebnemu delu okolja oziroma njegovim funkcijam kot sanacijski ukrepi na območju okoljske škode in da so poleg tega tudi znatno cenejši.
(4)
Za posamezni primer okoljske škode se lahko odredi, da se z izvedbo ukrepov primarne sanacije stanje posebnega dela okolja oziroma njegove funkcije ne obnovijo v referenčno stanje ali da se obnovitev v referenčno stanje ne izvede v opredeljenem časovnem obdobju, če se izvajanje ukrepov primarne sanacije nadomesti z izvajanjem ukrepov dopolnilne sanacije.
(5)
Nadomestitev izvajanja ukrepov primarne sanacije z ukrepi dopolnilne sanacije se izbere zlasti v primeru, če je posledica okoljske škode izguba izjemno redkih posebnih delov okolja oziroma njihovih funkcij in bi bilo bolje, da bi se s sanacijskimi ukrepi izboljšal drug posebni del okolja oziroma druge njegove funkcije na območju okoljske škode, kot pa da bi se obnovil poškodovani posebni del okolja oziroma njegove funkcije v nerazumno dolgem časovnem obdobju.