(1)
Osnova za izračun pravičnega nadomestila za uporabo osirotelega dela je povprečna višina nadomestila za reproduciranje in dajanje na voljo javnosti, ki ga je v obdobju zadnjih petih let za posamezno delo izplačala pravna oseba, ki je delo uporabljala.
(2)
Če se osnova na podlagi prejšnjega odstavka ne da določiti, se pri določitvi osnove upošteva povprečna višina sredstev, ki jih je pravna oseba izplačala v obdobju zadnjih pet let za storitve, primerljive z reproduciranjem in dajanjem na voljo javnosti.
(3)
Pravično nadomestilo se izračuna na način, da se od osnove iz prvega oziroma drugega odstavka tega člena odštejejo stroški, ki so nastali z izvedbo skrbnega iskanja, stroški za tehnično pripravo, digitalizacijo, označevanje, katalogiziranje, ohranjanje, obnavljanje in dajanje na voljo javnosti ter stroški za izvajanje javne službe.
(4)
Avtor je upravičen do pravičnega nadomestila za čas, ko je bilo delo v uporabi, vendar največ za pet let.