12. člen (SKP 10.)
Razporejanje delavcev iz kraja v kraj
Delavca ni mogoče razporediti iz kraja v kraj brez njegove privolitve v naslednjih primerih:
-
če razporeditev lahko vpliva na bistveno poslabšanje delavčevega zdravja,
-
če bi zaradi tega trajala pot na delo in z dela v normalnih okoliščinah z javnimi prevoznimi sredstvi:
a)
za matere delavke in delavce samohranilce z otrokom do treh let starosti – skupaj več kot dve uri dnevno
b)
za delavke samohranilke in delavce samohranilce z otrokom do osmega leta starosti, če nimajo možnosti zagotoviti otroškega varstva – skupaj več kot dve uri dnevno
c)
za delavce invalide II. in III. kategorije – skupaj več kot dve uri dnevno
d)
za delavce starejše od 50 let – skupaj več kot tri ure dnevno
e)
za druge delavce – skupaj več kot štiri ure dnevno.
V primerih, naštetih v točkah a, b, c, d in e, iz prejšnjega odstavka, je organizacija oziroma delodajalec dolžan delavcu povrniti celotne stroške prevoza na delo in z dela z javnimi prevoznimi sredstvi.
Če razporeditev delavca iz kraja v kraj brez njegove privolitve zaradi oddaljenosti kraja dela zahteva spremembo delavčevega prebivališča, mu je potrebno zagotoviti enakovredne bivalne pogoje in možnost šolanja otrok (osnovno in srednje šolstvo).
Za čas te razporeditve delavec ne more prejemati manjše osnovne plače, povečane za dodatek za delovno dobo, kot jo je prejemal pred razporeditvijo.