21. člen (SKP 15.)
Delovni čas
1. Tedenski delovni čas
Delovni čas traja največ 40 ur na teden, vključno s plačanimi polurnimi odmori. Delovni čas je lahko med letom razporejen neenakomerno v skladu z določili zakona.
Če ima delavec v letu večji letni fond ur, mu mora podjetje v roku dveh mesecev omogočiti, da izkoristi presežek ur. V primeru, da tega ne omogoči, mu mora plačati dodatek po postavki za nadure na osnovi plače tekočega obračunskega meseca.
Delavec, ki je sklenil delovno razmerje z delovnim časom, krajšim od polnega, ima enake pravice kot delavec, ki je sklenil delovno razmerje s polnim delovnim časom. Če delavka dela s krajšim delovnim časom, ker to terjajo koristi otroka, se razporeditev delovnega časa določi z dogovorom med delavko in organizacijo oziroma delodajalcem.
Če eden izmed staršev z otrokom do sedemnajstega meseca starosti dela polovico delovnega časa, se razporeditev delovnega časa določi z dogovorom med delavcem in organizacijo oziroma delodajalcem.
Skrajšanje delovnega časa se lahko določi v skladu z merili iz podjetniške kolektivne pogodbe oziroma splošnega akta podjetja.
Poslovodni organ oziroma od njega pooblaščeni delavec s posebnimi pooblastili in odgovornostmi pisno odloči, da morajo delavci delati prek polnega delovnega časa v vseh izjemnih, nujnih in drugih primerih, določenih z zakoni, drugimi predpisi in v naslednjih primerih:
Delo prek polnega delovnega časa v tem členu je posebni delovni pogoj, na podlagi katerega ima delavec pravico do posebnega dodatka.
Delo prek polnega delovnega časa lahko traja največ 8 ur na teden ali 20 ur na mesec oziroma 180 ur na leto.
Za delo prek polnega delovnega časa je potrebno predhodno soglasje delavke v naslednjih primerih: