TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Potrebni izdatki in nagrada zagovornika po uradni dolžnosti, nastali v pritožbenem postopku, bremenijo proračun.

Sodišče je dolžno v vsaki obravnavani zadevi storilcu kaznivega dejanja odmeriti kazen glede na težo kaznivega dejanja, obtoženčevo krivdo ter ob pravilno ugotovljenih in ocenjenih okoliščinah v skladu z drugim odstavkom 49. člena KZ-1. Sklicevanje pritožnika na izrečene zaporne kazni v kazenskih zadevah z istovrstnim kaznivim dejanjem je brezpredmetno, saj odločb sodišč druge stopnje ni moč šteti za obvezujočo pravno podlago pri odločanju v podobnih primerih. Matematično izrekanje kazni, kot ga ponuja pritožnik, v smislu "večje kot je število ilegalnih prebežnikov, ki jih obtoženec prevaža, višja bo kazen," pa predstavlja (preživeto) idejo retributivizma, ki daleč odstopa od razumevanja namenov kaznovanja iz 45.a člena KZ-1. V navedeni določbi je namreč zajetih več različnih namenov kaznovanja: prevencija, retribucija in rehabilitacija, pri katerih je zaradi koherentnosti in jasnosti sistema nujna ustrezna vzpostavitev hierarhije med njimi, kar je v zakonskem besedilu določeno z besedo "predvsem", ki se nanaša na možnost storilca kaznivega dejanja, da se dostojno vključi v skupno družbeno okolje, torej na rehabilitacijski vidik kaznovanja. Prav slednje je, ob upoštevanju olajševalnih okoliščin (nekaznovanost, obžalovanje, opravičilo najemodajalcu avtomobila), ovrednotenju obteževalnih okoliščin (izkoriščanje življenjske stiske ilegalnih prebežnikov, število oseb in razmere, v katerih jih je prevažal) in upoštevanju objekta kazenskopravnega varstva v konkretnem primeru (javni red in mir), pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje.