Ta vsebina je neaktualna
Poslovodni organ oziroma delodajalec je dolžan delavcu v času rednega dela zagotoviti normalne delovne razmere, v katerih je mogoče doseči pričakovane delovne rezultate.
1.
Delavcem pripadajo dodatki za posebne obremenitve pri delu, neugodne vplive okolij, nevarnost pri delu in delo v delovnem času, ki je za delavce manj ugoden v primeru, ko so to posebni pogoji, ki se občasno pojavljajo in zato niso ovrednoteni v osnovni plači.
Dodatki se obračunavajo le za posebne pogoje, ki se občasno pojavljajo, in le za čas, ko je delavec delal v pogojih, zaradi katerih mu dodatek pripada.
Osnova za izračun dodatkov je osnovna plača delavca za polni delovni čas oziroma ustrezna urna postavka.
2.
Za delo v delovnem času, ki je za delavce manj ugoden, in jim je tako delo odrejeno, pripadajo delavcem dodatki najmanj v naslednjem odstotku od osnove:
– izmensko delo v popoldanski in nočni izmeni 10% – delo v deljenem delovnem času s prekinitvijo od 1 do manj kot 2 ur 15% – delo v deljenem delovnem času s prekinitvijo 2 ur in več 20% – nočno delo 50% – delo prek polnega delovnega časa 50% – delo v nedeljo 100% – delo na proste dneve, določene z zakonom 100%.
Dodatka, določena v zadnjih dveh alinejah, se med seboj izključujeta.
Za čas pripravljenosti na domu delavcu pripada nadomestilo v višini najmanj 10 % od osnove.
Za delo v dežurstvu pripada delavcu plačilo za vsako uro obvezne navzočnosti na delovnem mestu najmanj 60 % od osnove, za čas opravljanja efektivnega dela pa delavcu pripada plačilo v enaki višini kot za delo preko polnega delovnega časa.
3.
Delavcu pripada dodatek za delovno dobo najmanj v višini 0,5 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe.
Dodatek za delovno dobo se delavkam, ki imajo več kot 25 let delovne dobe, poveča še za 0,25 % za vsako izpolnjeno leto delovne dobe nad 25 let.
V delovno dobo po tej kolektivni pogodbi sodijo vsa obdobja opravljanja efektivnega dela v naši državi in tujini, ki se po predpisih pokojninskega in invalidskega zavarovanja štejejo v zavarovalno dobo.
4.
Delavcu pripadajo dodatki za težje delovne pogoje v primerih, kjer je delavec stalno izpostavljen negativnim vplivom okolja, ki jih s tehničnimi in drugimi preventivnimi ukrepi ni mogoče izboljšati.
Med te uvrščamo nevarne snovi (v obliki plinov, par, trdnih in tekočih aerosolov, prahu), neprimerne mikroklimatske parametre (temperatura, relativna vlaga, hitrost gibanja zraka), hrup, osvetljenost in različne vrste sevanj (ionizirajoča, neionizirajoča).
Dodatki za težje delovne pogoje se delavcu priznavajo najmanj v višini 5 % od osnovne plače delavca.
5.
Posamezni dodatki iz 2. in 4. točke tega člena se lahko delavcem izplačujejo v enakih zneskih ne glede na višino plače delavca, pri čemer so odstotni deleži le podlaga za določitev obsega sredstev za tak način izplačevanja dodatkov.