Vidne poškodbe gozdnega drevja se ugotavljajo na podlagi opazovanja kloroz in osutosti krošenj, kakovosti vrha krošenj, sekundarnih poganjkov in neobičajnih vej. Onesnaženost gozda z žveplovim dioksidom, fluorom in deloma z dušikovimi oksidi se ugotavljajo s foliarnimi analizami sistematično nabranih vzorcev. Posredno se ugotavlja poškodovanost gozda (tudi nevidne poškodbe) z metodo citogenetske bioindikacije in bioindikacije z epifitskimi lišaji.
Možni vzroki za poškodbe gozda in druge vegetacije se ugotavljajo z diferencialno diagnostiko, ki temelji na morfoloških, anatomskih, fitopatoloških, entomoloških, ekofizioloških, biokemijskih, kemijskih proučevanjih gozdnega drevja oziroma njegovih posameznih delov, dopolnjenih s klimatološkimi, pedološkimi in drugimi raziskavami. Škodljive snovi v okolju se kvalitativno določijo z uporabo specifičnih testnih rastlin in testnih poskusov.