61. člen
(hierarhija metod za izračun dodatka za tveganje)
(1)
Načelo sorazmernosti v skladu z 58. členom Delegirane uredbe dopušča, da se izbere poenostavljena metoda za izračun dodatka za tveganje, ki je sorazmerna glede na naravo, obseg in kompleksnost tveganj zavarovalnih in pozavarovalnih obveznosti.
(2)
Zavarovalnice pri izbiri poenostavljene metode za projekcijo prihodnjih zneskov zahtevanega solventnostnega kapitala sledijo naslednji hierarhiji:
Metoda 1) Za približno določanje posameznih tveganj ali podtveganj znotraj nekaterih ali vseh modulov in podmodulov, ki se uporabljajo za izračun prihodnjega zahtevanega solventnostnega kapitala, kot je opisano v točki (a) 58. člena Delegirane uredbe.
Metoda 2) Za približno določanje celotnega zahtevanega solventnostnega kapitala za vsako prihodnje leto, kot je opisano v točki (a) 58. člena Delegirane uredbe, med drugim z uporabo količnika najboljše ocene za navedeno prihodnje leto in najboljše ocene zavarovalno-tehničnih rezervacij na datum vrednotenja.
Ta metoda ni ustrezna, če je na datum vrednotenja ali kasneje najboljša ocena zavarovalno-tehničnih rezervacij negativna.
Ta metoda upošteva obveznosti zmanjšane za del, oddan v pozavarovanje. Posledično je treba proučiti način izračuna najboljše ocene zavarovalno-tehničnih rezervacij brez pozavarovanja. Prav tako je treba dodatno proučiti, ali se predpostavke o profilu tveganja zavarovalnice v določenem obdobju niso spremenile. To vključuje, da se:
a)
za vsa zavarovalna tveganja prouči, ali je sestava podtveganj v zavarovalnem tveganju enaka,
b)
za tveganje neplačila nasprotne stranke prouči, ali je povprečna boniteta pozavarovalnic in namenskih družb enaka,
c)
za tržno tveganje prouči, ali je pomembno tržno tveganje glede na neto najboljšo oceno enako,
d)
za operativno tveganje prouči, ali je delež obveznosti pozavarovalnic in namenskih družb enak,
e)
za prilagoditev zaradi absorbcijskih zmožnosti zavarovalno-tehničnih rezervacij prouči, ali je zmožnost pokrivanja izgub zavarovalno-tehničnih rezervacij glede na neto najboljšo oceno enaka.
Če katera od zgornjih predpostavk ni izpolnjena, zavarovalnica vsaj kvalitativno oceni, kako pomembno je odstopanje od predpostavk. Če vpliv neizpolnjenih predpostavk v primerjavi z dodatkom za tveganje v celoti ni pomemben, se ta metoda lahko uporablja. V nasprotnem primeru je treba formulo ustrezno prilagoditi ali pa uporabiti kompleksnejšo metodo.
Metoda 3) Za približno določanje diskontirane vsote vseh prihodnjih vrednosti zahtevanega solventnostnega kapitala v enem koraku brez približnega določanja zahtevanega solventnostnega kapitala za vsako prihodnje leto posebej, kot je določeno v točki (b) 58. člena Delegirane uredbe, med drugim z uporabo spremenjenega trajanja zavarovalnih obveznosti kot faktorja sorazmernosti.
Pri sprejemanju odločitve o uporabe metode, ki temelji na spremenjenem trajanju zavarovalnih obveznosti, je treba pozornost nameniti vrednosti spremenjenega trajanja, da se preprečijo nesmiselni rezultati dodatka za tveganje.
Ta metoda upošteva obveznosti brez pozavarovanja. Posledično je treba proučiti način izračuna najboljše ocene zavarovalno-tehničnih rezervacij brez pozavarovanja. Dodatno je treba proučiti, ali se predpostavke o profilu tveganja zavarovalnice v določenem obdobju niso spremenile. To vključuje, da se:
a)
za osnovni zahtevani solventnostni kapital prouči, ali se sestava ter deleži tveganj in podtveganj v določenem obdobju ne bodo spremenili,
b)
za tveganje neplačila nasprotne stranke prouči, ali bo povprečna boniteta pozavarovalnic in namenskih družb v prihodnjih letih ostala enaka,
c)
za operativno tveganje in tveganje neplačila nasprotne stranke prouči, ali je spremenjeno trajanje enako za obveznosti brez pozavarovanja in s pozavarovanjem,
d)
prouči, ali bo pomembno tržno tveganje glede na neto najboljšo oceno zavarovalno-tehničnih rezervacij v prihodnjih letih ostalo enako,
e)
za prilagoditev zaradi absorbcijskih zmožnosti zavarovalno-tehničnih rezervacij prouči, ali bo zmožnost pokrivanja izgub zavarovalno-tehničnih rezervacij glede na neto najboljšo oceno zavarovalno-tehničnih rezervacij v prihodnjih letih ostala enaka.
Če katera od zgornjih predpostavk ni izpolnjena, zavarovalnica vsaj kvalitativno oceni, kako pomembno je odstopanje od predpostavk. Če vpliv neizpolnjenih predpostavk v primerjavi z dodatkom za tveganje v celoti ni pomemben, se ta metoda lahko uporablja. V nasprotnem primeru je treba formulo ustrezno prilagoditi ali pa uporabiti kompleksnejšo metodo.
Metoda 4) Za približno določanje dodatka za tveganje tako, da se dodatek za tveganje izračuna kot odstotek najboljše ocene.
V skladu s to metodo je treba dodatek za tveganje izračunati kot odstotek najboljše ocene zavarovalno-tehničnih rezervacij brez pozavarovanja na datum vrednotenja. Pri sprejemanju odločitev o odstotku, ki se bo uporabljal za določeno vrsto poslovanja, je treba upoštevati, da se bo ta odstotek verjetno povečal, če se bo podaljšalo spremenjeno trajanje zavarovalnih obveznosti ali kakšen drug ukrep v zvezi z vzorcem izteka teh obveznosti.
Upoštevati je treba preprosto naravo tega postopka, uporablja pa se ga le, če je bilo dokazano, da ni mogoče uporabiti nobenega kompleksnejšega pristopa za določanje dodatka za tveganje iz zgornje hierarhije.
Ta metoda se ne sme uporabljati v primeru negativnih vrednosti najboljše ocene zavarovalno-tehničnih rezervacij.
Kadar zavarovalnice uporabljajo to metodo za izračun dodatka za tveganje, obrazložijo in dokumentirajo utemeljitev za uporabljene odstotke po posameznih vrstah poslovanja. Obrazložitev in utemeljitev upoštevata vse posebne značilnosti portfeljev, ki se ocenjujejo.
(3)
Ne glede na oceno sorazmernosti in 58. člen Delegirane uredbe se lahko uporabijo poenostavitve, opredeljene v Prilogi 3, ki je priloga in sestavni del tega sklepa.