TFL Vsebine / TFLGlasnik

O digitalizaciji sodstva sem že nekajkrat pisal za različne medije. Kljub temu velja razširiti to razpravo in k razmisleku spodbuditi tudi vse, ki morda stoično sprejemate stvari take, kot so, in menite, da se je treba prilagoditi temu, kar pač imamo, da bolje ne bo nikoli in da je že Cankar vse povedal v svojih Hlapcih: da se tistemu, ki se bo upiral, ne piše dobro.

Stoicizem je sicer lepa filozofska vrlina, v sodobnem svetu pa nič kaj dobrodošla, če se uporablja na način, da se je treba sprijazniti z vsem, ker je pač utečeno ‒ da bo torej za vse veke vekov tako, da bo poslovanje s sodiščem razdeljeno na napol funkcionalne aplikacije, ki morda dosegajo raven, ki je bila standard pred dvajsetimi leti, danes pa so le breme in posmeh izjavam o digitalizaciji sodstva. Ena za e-izvršbo, druga za zemljiško knjigo, tretja za stečaje, četrta za vlaganje vlog, peta za sprejemanje vlog; njihova glavna značilnost je, da avtorjem očitno ni domače pisarniško in dokumentarno poslovanje, verjetno tudi sodni postopki ne preveč, kaj šele pravna varnost. Že samo en detajl, in sicer ta, da so odločitve sodišča digitalno podpisane, strankam pa se nato še vedno pošilja tiskane verzije tega, pove dovolj. Hrvaška ima na primer na koncu vsake tiskane sodne odločitve QR-kodo, ki se jo lahko skenira in preko nje preveri, ali je dokument pristen ali ne. Da, Hrvaška je danes tudi na področju digitalizacije sodstva digitalna desetletja pred Slovenijo.

»Na svetu je tisoče delujočih rešitev. Celo prodajalci tiskalnikov ponujajo rešitve, boljše od tistih, ki jih uporablja slovensko sodstvo.«

Ko je slovensko sodstvo pred več kot petnajstimi leti začelo digitalizacijo, je bilo med prvimi v Evropi. Danes je žal še vedno tam in prehitele so nas številne države. Uporabniški vmesniki so nepregledni, nesmiselni in seveda popolnoma zastareli. Sploh si ne znam predstavljati, zakaj na primer že samo vložitev preprostega predloga za izvršbo poteka z vnašanjem podatkov na več zaporednih ekranov, kar povzroči, da je delo nepregledno in da je tudi večja možnost napak. Vsak predlog za izvršbo bi lahko bil dejansko izdelan tako, da bi se vse podatke vneslo le na enem ekranu, s predpregledom predloga, ki se oddaja, pred dokončno oddajo in tako naprej. Še vedno tudi ni mogoč dostop do vseh sodnih pisanj v posamezni zadevi, čeprav so spisi že več kot desetletje vodeni izključno elektronsko. Za odvetnike te možnosti preprosto ni. Je le nekakšen seznam – popis spisa brez povezav, preko katerih bi bilo mogoče dostopati do listin. Podobno velja tudi za druge aplikacije.

Če bi želeli primer dobre programske rešitve, ni treba daleč. Na Hrvaškem imajo delujoč sistem, ki enotno pristopa k poslovanju med sodiščem in strankami. Bistveni del je, da je sistem zasnovan na način sodobnega ravnanja z dokumentarnim gradivom. Javnosti je namenjen e-Predmet https://e-predmet.pravosudje.hr, kjer je mogoče spremljati procesna dejanja v kateremkoli postopku.

Prek naslova e-Kominikacija https://e-komunikacija.pravosudje.hr/ pa je urejen dostop za stranke in odvetnike. Dostop je seveda bistveno širši od javnega dostopa. Prek e-Kominikacije se vlagajo vloge, sprejemajo vsa sodna pisanja, predvsem pa je mogoč vpogled v spis postopka in v koledar razporeda obravnav posameznega odvetnika ali stranke. Da, berete pravilno. Vsak odvetnik ima na enem mestu evidentirane vse obravnave, ne glede na to, na katerem sodišču so razpisane. Vsak odvetnik ima tudi kadarkoli zagotovljen dostop do vsakega spisa, v katerem je udeležen, in to v celoti. To pomeni, da je s strežnika sodišča mogoče kadarkoli prenesti katerokoli vlogo, prilogo, sodbo, sklep, vabilo, odredbo itd.; mogoče je tudi preveriti, kaj je bilo sodišču oddano in kdaj je sodišče to prejelo. Nekaj popolnoma pričakovanega v sedanjem času, žal pa popolnoma neverjetnega z vidika slovenskega odvetnika, ki še vedno lahko le upa, da bo lahko oddal vlogo na novem portalu E-vloga v civilnih postopkih, ki pa ne premore niti toliko funkcionalnosti, da bi bilo mogoče vpisati celotno opravilno številko vpisnika, kaj šele, da bi sam vpisal stranke postopka in na koncu izdelal elektronsko podpisano potrdilo o tem, kaj je bilo oddano in kdaj. Hkrati je velikost datotek omejena na 15 MB oziroma na 100 MB za vse vloge, ki jih odvetnik lahko odda.

Zanimivo pri tem je, da pa ima na primer Ustavno sodišče RS izdelan delujoč način oddaje ustavnih pritožb in pobud – https://www.us-rs.si/sl/vloge/elektronsko-vlaganje – pri katerem se na koncu oblikuje potrdilo o oddaji v pdf-obliki, ki vsebuje podatke o tem, kaj je bilo oddano in kdaj. Podobno prek portala https:// edavki.durs.si/ omogoča Finančna uprava RS (Furs); prek tega portala se izvaja tudi vročanje pisanj Fursa.

Sodišče pa glede vročanja še kar vztraja pri dinozavru https://www.postar.eu/, ki se včasih ure in ure vrti v prazno, ker mu ne uspe izmenjati digitalnih ključev s sistemom Vrhovnega sodišča. Podobno se žal včasih po uro in več na ekranu vrti tudi krogec pri nalaganju strani za oddajo vlog na E-vloga v civilnih postopkih. Nova možnost, ki jo je sodišče predstavilo z velikim navdušenjem, žal kaže resne bolezenske znake. Zanimivo se mi zdi, da so jo uvedli za vse civilne postopke, namesto da bi jo v živo najprej preizkusili na kakšnem podatkovno manj obremenjenem sistemu. Verjetno so težave že v pasovni širini podatkovnega prenosa (bandwidth), kapaciteti strežnikov, optimizaciji programskega časa za posamezno opravilo … Pogosto sta na ekranu samo krogec in čakanje. Pričakoval bi, da bo že na začetni strani rdeč utripajoč napis, da sistem spet ne deluje, vsaj v razumnem času ne, pa ni nikjer tega napisa, le krogec in nič drugega oziroma pri postar.eu obvestilo, da čaka na ključ.

Primer izpisa na Hrvaškem

Čudno je, da se za vsak postopek izumlja svojo programsko rešitev, kot da je sodišče nekakšen inkubator garažnih programerjev, ki mora vsakemu dati možnost, da se preizkusi v svojih sposobnostih, z upanjem, da bo morda kakšnemu uspelo usvojiti pravila pisarniškega poslovanja in hkrati še napisati delujoč program – integracija pa je nekaj, o čemer se ne želimo niti pogovarjati. Da, prav za to gre; gre le za vprašanje pisarniškega poslovanja in ravnanja z dokumentarnim gradivom. Na svetu je tisoče delujočih rešitev. Celo prodajalci tiskalnikov ponujajo rešitve, boljše od tistih, ki jih uporablja slovensko sodstvo.¹ Morda bi sodišče lahko vprašalo Ustavno sodišče ali Furs, kako oni elektronsko ravnajo z dokumenti in kakšne programske rešitve imajo, če je že Hrvaška predaleč. Žal je odgovor verjetno ta, da tako pač je in da smo zdaj že tako globoko zašli v razdrobljenost, da ni več poti iz tega. Ne verjamem, da je tako. Gre za vprašanje volje in interesa ter za sposobnost, da se preseka gordijski vozel ljubiteljskih programerjev.

Stanje bom poskusil opisati še s primerom iz odvetniške prakse. Pred mnogimi leti, ko je imela Slovenija še tiste dolge jugoslovanske žiroračune, sem kot odvetniški kandidat zastopal podjetje, ki je prodajalo jajca. Kot se je izkazalo pozneje, je imel predmet poslovanja skoraj preroški pomen in je razkrival večpomenskost tako preproste stvari, kot so jajca oziroma kot je beseda »jajca«. A da ne bom preveč pisateljsko bravurozen, naj povem, da so za posodobitev poslovnih procesov kupili ameriško programsko rešitev, za katero so slovenski programerji trdili, da jo bodo prilagodili lokalnim razmeram. Prilagoditev oziroma lokalizacija, kot so temu rekli prodajalci programa, je trajala in trajala. Ob vsakem poskusnem obratovanju se je pokazala cela vrsta napak, ker pa se je bližal rok, po katerem bi začeli teči penali zaradi zamude, so nekega dne poslali obvestilo, da so vse napake (čudežno) odpravljane in da sistem deluje, kar pa se bo pokazalo šele takrat, ko bo sistem zagnan v celoti. Direktor je bil glede tega zelo skeptičen, vendar je stari sistem vseeno ugasnil in zagnal novega. Sledila je katastrofa. Skeniranje posamezne črtaste kode je včasih trajalo tudi več kot deset minut, kar je pri paketih jajc pomenilo, da so tovornjaki čakali po več ur, da so bili naloženi. Žiroračuni so se izpisovali le deloma, ker so bili daljši, kot je predvidel ameriški sistem. Programerji so jih prestavili v rubriko s kontaktnimi podatki, vendar se potem podatki v računovodstvu niso usklajevali. Po dobrih dveh mesecih teh muk je direktor ukazal, naj se program izklopi in spet vklopi stari program. Sledila je tožba in v postopku so programerji trdili, da bi morali samo še malo počakati in bi vse delovalo prav, čeprav so dobro vedeli, da so prodajalcem jajc prodali »jajca«. Dovolil sem si napisati to besedo, ker dobro ponazarja tudi pogum direktorja, ki si je upal prekiniti muke s slabimi programi.

Imamo v Sloveniji koga, ki ima enak pogum? Ali pa bomo zaradi tega, da bo v hiši mir, vsi še naprej potrpežljivo uporabljali to, kar pač imamo?

---

¹ https://racunalniske-novice.com/kako-uvesti-dokumentni-sistem-dms-brez-glavobola-4-koraki-do-uspeha/