34. člen
(vrste oziroma oblike delovnega časa)
(1)
Pri delodajalcih se glede na potrebe delovnega oziroma poslovnega procesa na posameznih področjih dela uporabljajo praviloma naslednje vrste oziroma oblike delovnega časa:
(2)
Nepremični delovni čas je čas, pri katerem je točno določen čas prihoda in odhoda z dela.
(3)
Premični delovni čas je čas, pri katerem je čas prihoda in odhoda z dela določen v razponu. V sistemu premičnega delovnega časa imajo posamezni pojmi naslednji pomen:
(4)
Delno premični delovni čas je čas, pri katerem je točno določen čas prihoda na delo oziroma odhoda z dela, čas odhoda z dela oziroma prihoda na delo, pa je določen v razponu. Delno premični delovni čas se določi v primerih, ko zaradi narave dela ni mogoče vnaprej določiti začetka oziroma konca delovnega časa.
(5)
Deljen delovni čas je čas, ko delavec opravlja delo s prekinitvijo polnega dnevnega delovnega časa, prekinitev pa traja najmanj eno uro. Delavcu, ki dela s krajšim delovnim časom do štiri ure, ni dovoljeno odrejati dela v deljenem delovnem času, razen če se delavec in delodajalec dogovorita drugače.
(6)
Izmenski delovni čas je čas, ko se delo izmenoma opravlja v dopoldanski, popoldanski ali tudi v nočni izmeni, ki glede na pet ali šestdnevni delovni teden traja od šest do osem ur dnevno in se praviloma ponavlja vsak teden oziroma dnevno, tako da delavec dela en teden oziroma dan v dopoldanski in drug teden oziroma dan v popoldanski oziroma nočni izmeni.
(7)
Za delo v popoldanski izmeni se šteje delo, ko delavec izpolni 75 % in več svoje redne dnevne delovne obveznosti po 12.00 uri.
(8)
Za delo v nočni izmeni se šteje delo, ko delavec izpolni 75 % in več svoje redne dnevne delovne obveznosti med 22.00 in 7.00 uro naslednjega dne.