7. člen
(ugotavljanje živorojenosti oziroma smrti ploda)
(1)
Za živorojenega otroka se šteje vsak plod, ki pri izločitvi iz materinega telesa diha ali kaže druge znake življenja (npr. bitje srca, utripanje popkovnice ali spontana mišična aktivnost), in sicer ne glede na to, ali je bila popkovnica prekinjena ali posteljica še pritrjena in ne glede na porodno težo in dolžino otroka, čas trajanja nosečnosti oziroma čas trajanja življenja. Če tak otrok umre, gre za smrt živorojenega otroka in se ga prijavi kot živorojenega.
(2)
Za mrtvorojenega otroka se šteje mrtev plod ne glede na njegovo težo in dolžino, če je nosečnost trajala 22 tednov in več.
(3)
Za splav (fetalno smrt) se šteje mrtev plod, če je nosečnost trajala manj kot 22 tednov in je plod lažji od 500 gramov.