19. člen
– Izročitev
1) Za kazniva dejanja iz 5. do 7. in 9. člena konvencije se šteje, da so vključena v vsako pogodbo o izročitvi, ki velja za katero koli pogodbenico pred začetkom veljavnosti te konvencije, kot kazniva dejanja, za katera se dovoli izročitev. Pogodbenice se zavezujejo, da bodo vključile ta kazniva dejanja v vsako pogodbo o izročitvi, ki jo sklenejo pozneje.
2) Če pogodbenica, ki izročitev pogojuje z obstojem pogodbe, prejme prošnjo za izročitev od pogodbenice, s katero nima sklenjene pogodbe o izročitvi, lahko zaprošena pogodbenica, če tako sklene, šteje to konvencijo kot pravno podlago za izročitev zaradi kaznivih dejanj iz 5. do 7. in 9. člena konvencije. Za izročitev veljajo drugi pogoji po pravu zaprošene pogodbenice.
3) Pogodbenice, ki izročitve ne pogojujejo z obstojem pogodbe, štejejo kazniva dejanja iz 5. do 7. in 9. člena te konvencije kot kazniva dejanja, zaradi katerih se med njimi dovoli izročitev ob upoštevanju pogojev, določenih z zakonodajo zaprošene pogodbenice.
4) Kadar je potrebno, se kazniva dejanja iz 5. do 7. in 9. člena konvencije zaradi izročitve med pogodbenicami obravnavajo, kot da bi bila storjena ne le v kraju, v katerem so se zgodila, ampak tudi na ozemlju pogodbenic, ki so določile jurisdikcijo v skladu s 14. členom. 5) Za določbe vseh pogodb in sporazumov o izročitvah, sklenjenih med pogodbenicami glede kaznivih dejanj iz 5. do 7. in 9. člena konvencije, se šteje, da so jih pogodbenice spremenile, če niso združljive s konvencijo.