60. člen
(posebnosti glede upoštevanja pribitnih in odbitnih elementov pri vrednotenju)
(1)
Ne glede na drugi in tretji odstavek 49. člena te uredbe lahko carinski organ na zahtevo udeleženca dovoli, da se zneski določenih elementov, ki se prištevajo k plačani ali plačljivi ceni, tudi če niso bili količinsko določljivi v trenutku nastanka dolga (drugi odstavek 49. člena te uredbe) oziroma zneski določenih elementov, ki se ne vštevajo v carinsko vrednost, v primerih, ko v trenutku nastanka carinskega dolga niso bili prikazani ločeno (tretji odstavek 49. člena te uredbe) določijo na podlagi posebnih (ustreznih) kriterijev.
(2)
V primerih iz prejšnjega odstavka se deklarirana carinska vrednost ne šteje kot začasna vrednost v skladu z 142. členom te uredbe.
(3)
Dovoljenje iz prvega odstavka tega člena je mogoče izdati:
(a) če bi izvedba postopka v skladu s 142. členom te uredbe predstavljala nesorazmerno velike stroške glede na okoliščine primera;
(b) če bi bila uporaba nadomestnih metod vrednotenja v skladu z 17. do 19. členom carinskega zakona glede na okoliščine primera neustrezna;
(c) v primeru obstoja utemeljenih razlogov, da dolgovane uvozne dajatve v nekem obdobju ne bodo zaradi dovoljenja iz prvega odstavka tega člena nižje, kot bi bile, če dovoljenje ne bi bilo izdano;
(d) če izdaja dovoljenja ne vpliva na konkurenčnost gospodarskih subjektov.