(1)
Smernice se uporabljajo za kategorizacijo vseh programskih vsebin, ki jih zagotavljajo ponudniki avdiovizualnih medijskih storitev v okviru lastnih sporedov ali katalogov.
(2)
Ponudniki avdiovizualnih medijskih storitev morajo programske vsebine, ki utegnejo škodovati razvoju otrok in mladoletnikov, kategorizirati glede na prisotnost vseh naslednjih elementov:
a)
nasilja in njegovih posledic;
b)
nevarnega vedenja;
c)
strašljivih vsebin;
d)
tobačnih izdelkov, drog, alkohola in drugih zdravju nevarnih snovi;
e)
neprimernega jezika;
f)
golote;
g)
spolnosti;
h)
diskriminacije.
(3)
Ponudniki avdiovizualnih medijskih storitev morajo pri presoji vsakega elementa iz prejšnjega odstavka upoštevati:
a)
kontekst, v katerem se glede na pričakovanja gledalcev določenega žanra in namen programske vsebine pojavijo prizori, ki utegnejo škodovati razvoju otrok in mladoletnikov (npr. izobraževalni, zgodovinski ali komičen kontekst, kritična obravnava škodljivega vedenja ali ozaveščanje o njegovi nevarnosti ali škodljivosti se praviloma kategorizira manj strogo);
b)
učinke programske vsebine in občutja, ki jih ta pri gledalcih vzbuja (npr. programska vsebina kot celota povzroča občutke nelagodja ali tesnobe, čeprav ne vsebuje izrazitih prizorov, ki bi bili neprimerni za posamezno starostno skupino, ali obratno, določen prizor, ki je za posamezno starostno skupino gledalcev lahko neprimeren, zavzema neznaten del programske vsebine in zato ne vpliva bistveno na občutke, ki jih programska vsebina kot celota vzbudi pri svojih gledalcih);
c)
stopnjo realističnosti in vrsto programskih vsebin (npr. nefikcijske programske vsebine se praviloma kategorizirajo strožje kot fikcijske, saj jih otroci in mladoletniki dojemajo kot bolj resnične v primerjavi s fikcijskimi);
d)
pogostost, trajanje, intenzivnost (npr. zvočna, verbalna, vizualna, tekstovna poudarjenost) in podrobnosti prizorov, ki utegnejo škodovati razvoju otrok in mladoletnikov (npr. programske vsebine s podrobnimi ali intenzivnimi prizori, ki pri gledalcu izzovejo vznemirjenje, nelagodje, tesnobo ali strah, se praviloma kategorizirajo strožje);
e)
izvedljivost dejanj, ki jih otroci ali mladoletniki lahko posnemajo in bi bila zato lahko nevarna ali škodljiva za njihov razvoj, zdravje in varnost (npr. prikazovanje podrobnosti nevarnih poskusov, uporabe oziroma zlorabe dostopnih orodij in drugih predmetov, se, če gre za dejanja, ki jih otroci in mladoletniki lahko posnemajo, praviloma kategorizira strožje);
f)
vrednotenje prikazanih dejanj (npr. poveličevanje nasilja, spodbujanje ali poveličevanje uporabe zdravju nevarnih snovi se kategorizira strožje, programske vsebine, ki ta dejanja negativno vrednotijo oziroma implicitno ali eksplicitno kritizirajo, se praviloma kategorizira manj strogo) in
g)
način obravnavanja tematike z vidika primernosti za posamezno starostno skupino.
(4)
Pri kategorizaciji programskih vsebin se ponudnik lahko opre tudi na priporočila uveljavljenih ustanov, specializiranih za kategorizacijo avdiovizualnih programskih vsebin.