• PREDPIS
  • VELJAVEN

Resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018-2028 (ReNPDZ18–28)

OBJAVLJENO V: Uradni list RS 24-1046/2018, stran 3575 DATUM OBJAVE: 13.4.2018

VELJAVNOST: od 13.4.2018 / UPORABA: od 13.4.2018

RS 24-1046/2018

Verzija 1 / 1

Čistopis se uporablja od 13.4.2018 do nadaljnjega. Status čistopisa na današnji dan, 12.3.2026: AKTUALEN.

Uradni list RS, št. 24/18

Časovnica

Na današnji dan, 12.3.2026 je:

  • ČISTOPIS
  • AKTUALEN
  • UPORABA ČISTOPISA
  • OD 13.4.2018
    DO nadaljnjega
Format datuma: dan pika mesec pika leto, na primer 20.10.2025
  •  
  • Vplivi
  • Čistopisi
rev
fwd
1046. Resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018-2028 (ReNPDZ18–28)
Na podlagi 7. člena Zakona o duševnem zdravju (Uradni list RS, št. 77/08 in 46/15 – odl. US) ter 109. člena in drugega odstavka 169.a člena Poslovnika državnega zbora (Uradni list RS, št. 92/07 – uradno prečiščeno besedilo, 105/10, 80/13 in 38/17)je Državni zbor na seji 27. marca 2018 sprejel
R E S O L U C I J O
O NACIONALNEM PROGRAMU DUŠEVNEGA ZDRAVJA 2018-2028 (ReNPDZ18–28)

1. UVOD

Dobro duševno zdravje je temelj zdravja nasploh ter posledično socialne, družinske in gospodarske stabilnosti, družbene blaginje ter kakovosti življenja ljudi. Duševne motnje so veliko breme za posameznike in njihove bližnje, pomenijo pa tudi veliko izgubo in obremenitev za gospodarske, socialne in izobraževalne sisteme. Po nekaterih podatkih je imelo leta 2011 v Evropski uniji (v nadaljnjem besedilu: EU) (skupaj z Islandijo, Norveško in Švico) duševne motnje 38,2 % prebivalstva, kar je približno 164,8 milijona ljudi. Stroški, povezani z duševnimi boleznimi v Evropi, znašajo 461 milijard evrov na leto, najpogostejše diagnoze pa so: anksiozne motnje (14 %), nespečnost (7 %), depresivna motnja (6,9 %), somatoformne motnje (6,3 %), zasvojenost z alkoholom in drugimi drogami (>4 %), ADHD (5 % v mlajših starostnih skupinah), demenca (1 % v starostnih skupinah od 60 do 65 let in 30 % pri starejših od 85 let) (Wittchen in dr., 2011). Polovica vseh duševnih motenj, ki se pojavijo, se začne do 14. leta; do 24. leta naj bi se začele že tri četrtine duševnih motenj (Wittchen in drugi, 2011, dosegljivo na https://psy2.psych.tu-dresden.de/i2/klinische/mitarbeiter/materialien/ebc-publications/wittchenjacobi-overview-europe-2005.pdf Olesen et ali., 2014, dosegljivo na http://swissbraincouncil.ch/files/content/Kosten/Cost %20Disorders %20Brain %20Europe_2010.pdf; Knopf, D., 2008). Skrb za duševno zdravje družbe temelji na dobrem duševnem zdravju otrok in mladih. Zagotavljanje varnega in spodbudnega okolja, ki preprečuje duševne težave v otroštvu, je naložba družbe.
Posledice duševnih motenj močno obremenjujejo družbene vire ter gospodarske, izobraževalne, socialne, družinske, zdravstvene, kazenske in pravosodne sisteme držav. Revščina, socialna izključenost in neenakosti v družbi dokazano povečujejo tveganje za slabo duševno zdravje. Slabo gospodarsko stanje v družbi pomeni veliko tveganje za duševno zdravje, hkrati pa je ravno v takšnih okoliščinah treba vlagati vse napore v krepitev duševnega zdravja. Slabo duševno zdravje tako pomeni izgubo od 3 do 4 % bruto domačega proizvoda (v nadaljnjem besedilu: BDP), v glavnem zaradi izgubljene produktivnosti (kar 65 % stroškov, povezanih z duševnimi motnjami, je zunaj zdravstva: odsotnosti z dela, nezmožnosti za delo) in zgodnjega upokojevanja (Evropska komisija, 2008a, podatki OECD, dosegljivo na: http://www.oecd.org/els/health-systems/mental-health.htm).
Težave v duševnem zdravju so torej ključni razlog za izgubo produktivnega človeškega kapitala. V številnih evropskih raziskavah so ugotovili, da nastajajo visoki stroški (povezani s težavami v duševnem zdravju) na delovnih mestih zaradi prezentizma in absentizma. Poleg tega pa imajo osebe s težavami v duševnem zdravju pomembno zmanjšane prihodke in se pogosteje prezgodaj upokojujejo - tretjina invalidskih upokojitev prve kategorije (podatki ZPIZ). Tudi v Sloveniji so duševne in vedenjske motnje eden od najpogostejših vzrokov za bolniški dopust v zadnjih letih (podatki ZZZS).
Osebe z duševnimi motnjami in njihovi bližnji so poleg bremena bolezni pogosto deležni diskriminacije, izključenosti in kršenja temeljnih človekovih pravic. Stigma negativno vpliva tudi na dostopnost oziroma potek zdravstvene obravnave.
Zaradi velike prevalence težav duševnega zdravja to področje postaja vse bolj aktualno tako v evropskem kot v svetovnem merilu. Izboljšanje duševnega zdravja je eden od strateških ciljev politik EU, ki mu je v zadnjih nekaj letih namenjeno veliko pozornosti in političnih aktivnosti v EU ter v posameznih državah članicah. Učinkoviti ukrepi in pristopi na področju krepitve in varovanja duševnega zdravja so namreč ključni za napredek družbe in gospodarsko rast, saj lahko le duševno zdrav posameznik razvija svoje sposobnosti, se spoprijema s stresom v vsakdanjem življenju, učinkovito in plodno dela ter prispeva v svojo skupnost.
V Sloveniji so velike razlike v dostopnosti do storitev na področju duševnega zdravja (Bajt in dr., 2008, tudi podatki IRSSV), poleg tega pa so zanjo značilne precejšnje socialno-ekonomske in demografske razlike znotraj posameznih geografskih območij. Med posameznimi regijami glede na prisotne socialno-ekonomske dejavnike obstajajo različno velika tveganja za razvoj težav v duševnem zdravju (Šprah in dr., 2011). Poleg prehodnih duševnih stisk, ki pestijo odraslo populacijo, ter stresnih, anksioznih in depresivnih motenj pri odraslih ter demence pri starejših sta v Sloveniji v ospredju javnozdravstvena problema – škodljiva raba alkohola in samomor (Roškar in dr., 2015).
Duševno zdravje ni samo stvar zdravstvenega sektorja, ampak tudi številnih drugih sektorjev in politik. Duševno zdravje je nacionalni kapital in ga je kot takšnega treba izboljšati z združenimi napori celotne skupnosti, vseh sektorjev, vključujoč uporabnike, njihova združenja in skupine svojcev. Duševno zdravje se oblikuje tudi v družinah, šolah in na delovnih mestih ter je rezultat tega, kako obravnavamo sebe in kako nas obravnavajo drugi. Načelo duševnega zdravja v vseh politikah poudarja vpliv javnih politik na determinante duševnega zdravja, teži k zmanjšanju neenakosti v duševnem zdravju, poudarja koristi promocije duševnega zdravja na različnih področjih in odgovornost oblikovalcev politik za vplive na duševno zdravje.
Na veliki javnozdravstveni problem v duševnem zdravju je mogoče odgovoriti s sestavljeno in povezano mrežo služb in storitev, ki so odziv na potrebe posameznikov in skupnosti. Na področju zdravstva so to službe, ki zagotavljajo krepitev in ohranjanje dobrega duševnega zdravja, preprečevanje bolezni, pravočasno in zgodnje odkrivanje motenj ter njihovo zdravljenje, ki pa so uspešne le, če hkrati zagotovimo tudi uresničevanje pravic do socialne vključitve, zaposlitve, ekonomske varnosti, varnega bivanja, rehabilitacije in destigmatizacije. Za kakovostno, pravočasno, vsestransko in dostopno obravnavo ljudi z duševnimi motnjami potrebujemo medsektorsko mrežo storitev in služb načrtovalcev, izvajalcev ter uporabnikov in svojcev, ki jih je po smernicah SZO treba organizirati in medsebojno povezati na regionalno oziroma geografsko definiranih območjih. V mrežo spadajo občine, službe na vseh ravneh zdravstvenega varstva in v okviru socialnega varstva ter zaposlovanja, službe na vseh ravneh vzgoje in izobraževanja, neformalne in uporabniške organizacije ter društva, ki delujejo na področju duševnega zdravja, in druga društva, ki podpirajo socialno vključenost in zdravje v lokalni skupnosti. V mrežo služb za duševno zdravje se vključujejo predvsem koordinatorji obravnave v skupnosti v okviru CSD, zastopniki pravic oseb na področju duševnega zdravja ter številne institucije, ki razvijajo skupnostne programe za osebe s težavami v duševnem zdravju. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljnjem besedilu: MDDSZ) v okviru svojih pristojnosti na področju duševnega zdravja financira tudi programe zaposlovanja invalidov in ocene delazmožnosti ter že izvaja programe varnosti in zdravja na delovnem mestu.
Z RNPZD uvajamo regionalne centre za duševno zdravje, ki bodo kadrovsko in vsebinsko nadgradili službe za duševno zdravje ter omogočili sodelovanje in povezanost zgoraj naštetih. Namen je, da bi se skrb in obravnava ljudi s težavami v duševnem zdravju v vseh življenjskih obdobjih čim bolj oblikovala v skupnosti, to je tam, kjer ljudje živijo. Predlog RNPDZ je usklajen z Resolucijo o nacionalnem planu zdravstvenega varstva 2016–2025 Skupaj za družbo zdravja, s Strategijo razvoja Slovenije 2030, Strategijo dolgožive družbe, Programom za otroke, z Resolucijo o nacionalnem programu za mladino 2013–2020, z Resolucijo o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2013–2020, Strategijo za obvladovanje demence v Sloveniji do leta 2020, Zakonom o celostni zgodnji obravnavi predšolskih otrok s posebnimi potrebami ter z rešitvami v predlogu Zakona o dolgotrajni oskrbi in Družinskim zakonikom. Sledi ugotovitvam in priporočilom poročila Misije SZO o duševnem zdravju v Sloveniji iz leta 2015, ugotovljenim potrebam na področju duševnega zdravja v Sloveniji ter predhodnim verzijam osnutka RNPDZ. V RNPDZ nismo vključili problematike prepovedanih drog, saj jo celovito obravnava Nacionalni program na področju prepovedanih drog 2013–2020 (v nadaljnjem besedilu: NPPD). RNPDZ in NPPD se dopolnjujeta v aktivnostih in programih namenjenih promociji zdravja, preprečevanju dejavnikov tveganja za poslabšanje duševnega zdravja ter v obravnavi oseb, ki imajo hkratno zasvojenost in pridruženo duševno motnjo.
K Strategiji razvoja Slovenije 2030, ki jo je vlada sprejela leta 2017, bo predlog RNPDZ prispeval zlasti k 1. razvojnemu cilju Zdravo in aktivno življenje ter kazalniku uspešnosti Leta pričakovanega zdravega življenja ob rojstvu, k 3. razvojnemu cilju Dostojno življenje za vse ter kazalnikoma uspešnosti Stopnja tveganja socialne izključenosti in Izkušnje diskriminacije, k 7. razvojnemu cilju Vključujoč trg dela in kakovostna delovna mesta ter kazalnikoma uspešnosti Stopnja delovne aktivnosti prebivalstva (od 20 do 64 let) in Stopnja tveganja revščine delovno aktivnih oseb (starih 18 let in več).
Predlog RNPDZ bo prispeval k Resoluciji o nacionalnem planu zdravstvenega varstva 2016–2025 Skupaj za družbo zdravja (v nadaljnjem besedilu: RNPZV), ki v področju 6.2.7 Duševno zdravje kot temeljno aktivnost navaja razvoj in krepitev področja duševnega zdravja, kot drugi ukrep za to aktivnost pa določa sprejem novega nacionalnega programa varovanja duševnega zdravja. Predlog RNPDZ bo prispeval tudi k uresničitvi nekaterih drugih ukrepov področja 6.2.7, kot so ocena potreb po celovitem zdravljenju in obravnavi oseb s težavami v duševnem zdravju, protokol sodelovanja zdravstvenega varstva z izvajalci na področju socialnega varstva in družine, izobraževanja, razvoj programov integrirane skupnostne obravnave in podpore osebam z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju, smernice za programe in storitve, ki jih bodo izvajale nevladne organizacije, prostovoljci, svojci in drugi ter razvoj modela nacionalne mreže služb za duševno zdravje otrok in mladostnikov. Predloga RNPDZ in RNPZV se dopolnjujeta tudi na področju 6.2.8 Geriatrija v aktivnosti Zagotavljanje celovite geriatrične obravnave krhkih in multimorbidnih pacientov.
RNPDZ prispeva tudi k Strategiji dolgožive družbe in sicer predvsem k 2. stebru Samostojno, zdravo in varno življenje vseh generacij, zlasti na naslednjih področjih in usmeritvah:

-

Izboljševanje zdravja, zmanjšanje neenakosti v zdravju in preprečevanje oviranosti v naslednjih usmeritvah: ohranjanje in krepitev lastnega telesnega ter duševnega zdravja; okrepitev področja duševnega zdravja, strukturni ukrepi za zagotavljanje in spodbujanje zdravju prijaznega okolja; okrepitev politik za spodbujanje zdravega življenjskega sloga in obvladovanje tveganega vedenja ter ozaveščanje o zdravem življenjskem slogu od najzgodnejšega življenjskega obdobja; oblikovanje programov za povečanje vlaganj delodajalcev v zdravje zaposlenih; posebna skrb za duševno zdravje ekonomsko ranljivejših skupin in programi, krepitve drugih dejavnikov življenjskega sloga za te skupine; ureditev področja najpogostejših starostnih bolezni.

-

Sistemi socialne zaščite v naslednjih usmeritvah: optimizacija zdravstvene oskrbe, zlasti s promocijo zdravja in krepitvijo primarne ravni, z večjim poudarkom na preprečevanju in obvladovanju kroničnih bolezni ter razvojem novih načinov spremljanja zdravstvenega stanja bolnikov s pomočjo IKT.

-

Zagotavljanje kakovosti življenja družin v naslednjih usmeritvah: spodbujanje razvoja in ponudbe kakovostnih in raznovrstnih programov v podporo družini.
RNPDZ prispeva tudi k 1. stebru Trg dela (delovna aktivnost) in izobraževanje ter k 3. stebru Vključenost v družbo Strategije dolgožive družbe.
Slovenija leta 2018 prvič predseduje Svetu Združenih narodov za človekove pravice, ki je vodilna mednarodna organizacija za varstvo človekovih pravic. Predsedovanje je velika priložnost za našo državo, da s sprejetjem RNPDZ izboljša varovanje človekovih pravic, zlasti ranljivih skupin, med katere spadajo tudi osebe s težavami v duševnem zdravju. RNPDZ vzpostavlja pogoje za izpolnjevanje obveznosti RS na področju varstva človekovih pravic in drugih obveznosti, ki izhajajo iz ratificiranih mednarodnih dokumentov ZN, Sveta Evrope in EU:

-

Deklaracija in Akcijski načrt za področje duševnega zdravja v Evropi, sprejet na Evropski ministrski konferenci SZO v Helsinkih, l. 2005;

-

Zelena knjiga za izboljšanje duševnega zdravja prebivalstva – Pot k strategiji na področju duševnega zdravja za Evropsko unijo, Evropska komisija, l. 2005;

-

Evropski pakt za duševno zdravje in dobro počutje, l. 2008;

-

Resolucija za duševno zdravje, Evropski parlament, l. 2009;

-

Celovit akcijski načrt za duševno zdravje 2013-2020, SZO;

-

Evropski akcijski načrt za duševno zdravje2013-2020, SZO;

-

Evropski okvirni načrt za področje duševnega zdravja in dobrega počutja 2013;

-

Konvencija ZN o pravicah invalidov;

-

Konvencija ZN o pravicah otrok;

-

Agenda Združenih narodov za trajnostni razvoj do leta 2030.
Skupno vsem navedenim dokumentom je, da poudarjajo pomen ohranjanja in krepitve dobrega duševnega zdravja ter preprečevanje duševnih bolezni. V ospredju obravnave je celostno, interdisciplinarno in medsektorsko sodelovanje, v središču storitev različnih služb so posameznik in njegove potrebe. Poudarja se premik s pretežno bolnišničnega zdravljenja na obravnavo duševnih motenj v lokalnem okolju – skupnostni pristop.

1.1

Metodologija priprave RNPDZ
RNPDZ je začela nastajati leta 2009, do novembra 2017 pa so bile pripravljene tri delovne verzije osnutka RNPDZ in tri javne obravnave. Ta dokument je tako četrti predlog RNPDZ. Temelji na omenjenih treh predhodnih verzijah RNPDZ, na proučitvi posameznih nacionalnih programov za duševno zdravje razvitih držav, relevantnih strokovnih in znanstvenih prispevkov o promociji ter preventivi na področju duševnega zdravja, incidenci in prevalenci duševnih motenj, o sodobnih stroškovno učinkovitih organizacijskih pristopih za krepitev in varovanje duševnega zdravja, o preprečevanju duševnih motenj, o zgodnji prepoznavi, akutnem zdravljenju, prolongiranem zdravljenju, rehabilitaciji, dolgotrajni oskrbi, psihosocialni pomoči ter o skupnostni psihiatriji.
RNPDZ določa strategijo na področju duševnega zdravja do leta 2028. Sestavni del dokumenta so tudi akcijski načrti, ki bodo določali dejavnosti za krajša časovna obdobja. Prvi akcijski načrt določa dejavnosti do leta 2020, naslednji akcijski načrti pa bodo okvirno narejeni za tri leta.

1.2

Priporočila SZO za organizacijo služb na področju duševnega zdravja
Sodobna in mednarodna priporočila za organizacijo služb na področju duševnega zdravja postavljajo posameznika in njegove potrebe v središče načrtovanja, organizacije in izvajanja služb in storitev. To pomeni, da se morajo službe prilagajati potrebam posameznikov.
Večina ljudi skrbi za svoje duševno zdravje ob podpori svojcev, prijateljev ter drugih neformalnih mrež. V primeru večjih potreb se ljudje obračajo najprej na osnovne podporne službe za duševno zdravje v skupnosti (kot so različne civilne skupine, društva, šole, nevladne in humanitarne ter karitativne organizacije). Ko je zaradi teže duševnih težav potrebno dodatno strokovno znanje ali podpora, se vključi formalna mreža strokovnih služb. Glede na potrebe se v obravnavo najbolj vključujejo službe na primarni zdravstveni in socialni ravni, sledijo formalne skupnostne službe za duševno zdravje in psihiatrične službe, ki delujejo v okviru splošnih bolnišnic, ter nazadnje specialistične službe za duševno zdravje in ustanove za dolgotrajno bivanje/zdravljenje.
Partnerstvo s sektorjem socialnega varstva in drugimi nezdravstvenimi sektorji je bistvenega pomena, še zlasti za osebe z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju, katerih zaposlitev, bivanje in različne vrste socialnih transferjev in storitev ter programov so odvisni od teh sektorjev.
Pomembno je zagotavljanje pogojev za najboljše možno duševno in telesno blagostanje vseh prebivalcev, s posebnim poudarkom na ranljivih skupinah, kot so otroci, mladostniki in starejši. Vrzeli v storitvah so težava za vse, še posebej za socialno izključene skupine, kot so ljudje z duševnimi motnjami in drugi. Za premostitev teh ovir in zagotavljanje enake oskrbe vsem, ki to potrebujejo, je treba vlagati v razvoj človeških virov, služb in storitev v skupnosti, ki upoštevajo socialno-ekonomske in kulturne razlike ter potrebe ljudi.
V RNPDZ prepoznavamo pomanjkanje služb na primarni ravni obravnave in zato vzpostavljamo strukture, ki se prilagajo regionalnim potrebam in možnostim ter se med seboj povezujejo tudi horizontalno.

2. PRIKAZ STANJA, IZZIVI IN PRIPOROČILA

2.1

Stanje na področju duševnega zdravja v Sloveniji
Podatki rednih zdravstvenih statistik, raziskav ter izkušnje iz prakse v Sloveniji kažejo na izrazito povečanje težav duševnega zdravja in nekaterih duševnih motenj. Med dejavnike tveganja za duševne težave in motnje poleg individualnih dejavnikov (kot so spol, starost, dednost, osebnostne značilnosti in življenjski slog) spadajo tudi dejavniki okolja. Med njimi so pomembni tudi današnji hiter način življenja, velika pričakovanja do posameznika, naraščajoče socialno-ekonomske neenakosti in prikrajšanosti ter osamljenost starejših in onemoglih oseb. Pomemben dejavnik, ki negativno vpliva na trenutno stanje na področju duševnega zdravja, je tudi stigma, ki je večinoma posledica nezadostnega poznavanja ozadja duševnih bolezni. Stigma izrazito zaviralno vpliva na iskanje pomoči.
Prav tako moramo omeniti nezadostno mrežo zdravstvenih in socialnih služb na področju duševnega zdravja v Sloveniji in neenakomerno dostopnost prebivalcev nekaterih regij do različnih virov pomoči. V predhodnem osnutku RNPDZ od 2014 do 2018, ki je dostopen na spletni strani MZ, je vključena natančna analiza stanja na področju služb in programov za duševno zdravje, zato je v tem predlogu ne ponavljamo.
V nadaljevanju prikazujemo nekatere ključne podatke iz redne zdravstvene statistike in raziskav, ki jih upravlja Nacionalni inštitut za javno zdravje (v nadaljnjem besedilu: NIJZ):
• Od leta 2008 do leta 2015 se je število prvih obiskov otrok in mladostnikov zaradi duševnih in vedenjskih motenj izrazito povečalo, na primarni zdravstveni ravni za 26 %, na sekundarni za 70 %. Otroci do 5. leta so bili najpogosteje obravnavani zaradi specifične razvojne motnje pri govorjenju in jezikovnem izražanju, vedenjskih in čustvenih motenj, ki se začnejo v otroštvu in adolescenci, ter hiperkinetične motnje. Otroci med 6. in 14. letom so bili poleg tega obravnavani še zaradi specifičnih motenj pri šolskih veščinah in tikih. Mladostniki med 15. in 19. letom so bili najpogosteje obravnavani zaradi odziva na hud stres in prilagoditvenih motenj, drugih anksioznih motenj, depresivnih epizod in motenj hranjenja. Med 15. in 19. letom se povečuje tudi poraba zdravil za zdravljenje duševnih in vedenjskih motenj. Število bolnišničnih obravnav otrok in mladostnikov do 19. leta zaradi duševnih in vedenjskih motenj se je med letoma 2008 in 2015, predvsem zaradi manjšega števila hospitalizacij otrok do 5. leta, zmanjšalo, medtem ko so bile obravnave otrok in mladostnikov od 6. do 19. leta enako pogoste oziroma jih je bilo celo nekoliko več. Duševne motnje pri otrocih in mladih so veliko družbeno in finančno breme, saj po nekaterih presojah posameznik z vedenjsko motnjo v zgodnjem otroštvu do svojega 27. leta za družbo pomeni 10-krat večje finančno breme v primerjavi z vrstniki (Scott, 2001).
• Od leta 2008 do leta 2015 so bili odrasli (do 65. leta) najpogosteje obravnavani zaradi anksioznih motenj, depresivne epizode, ponavljajoče se depresije, stresnih in prilagoditvenih motenj, vedenjskih in duševnih težav zaradi alkohola ter shizofrenije. V tej skupini v zadnjih letih narašča predvsem število obravnav zaradi stresnih in prilagoditvenih motenj. Pri starejših od 65 let so najpogostejše obravnave zaradi neopredeljene demence, sledijo depresivna epizoda, anksiozne motnje, stresne in prilagoditvene motnje ter vaskularna demenca. V tej skupini se v zadnjih letih povečuje predvsem število obravnav zaradi neopredeljene demence. Med letoma 2008 in 2015 se je v starostni skupini nad 20 let povečalo število izdanih receptov za antidepresive. Stopnja hospitalizacij za depresivno epizodo je v starostni skupini nad 20 let med letoma 2008 in 2015 blago upadla, v istem obdobju pa se je nekoliko povišala stopnja hospitalizacij zaradi ponavljajoče se depresivne motnje.
• Bolniške odsotnosti zaradi duševnih in vedenjskih motenj so bile v obdobju 2008–2016 na tretjem mestu po pogostosti (za boleznimi mišično-skeletnega sistema in vezivnega tkiva ter poškodbami in zastrupitvami, NIJZ 2008-2016), po trajanju pa so med daljšimi. Leta 2015 smo imeli zaradi duševnih in vedenjskih motenj 18.215 primerov odsotnosti z delovnega mesta ter 747.401 izgubljen koledarski dan, od tega največ v starostni skupini od 45 do 64 let.
• Podatki obdobnih raziskav CINDI (2012, 2016) o vedenjskem slogu odraslih kažejo na povečanje deleža odraslih, ki poročajo, da doživljajo vsakodnevni stres/napetost zaradi obremenitev na delovnem mestu (delež teh oseb je leta 2012 znašal 48 %, leta 2016 pa 55 %) in slabih odnosov na delovnem mestu (delež teh oseb je leta 2012 znašal 10 %, leta 2016 pa 19 %). Delež oseb, ki stres in napetosti s težavo obvladujejo, je leta 2012 znašal 26 %, leta 2016 pa 22 %.
• Leta 2015 je registrirana poraba alkohola znašala 11,5 litra čistega alkohola na vsakega prebivalca Slovenije, starejšega od 15 let. Slovenija spada med države z zelo veliko porabo alkohola, alkohol pa je eden od pomembnih dejavnikov tveganja za težave v duševnem zdravju. V Sloveniji je od leta 2008 na leto v povprečju umrlo 881 oseb zaradi bolezni, ki jih neposredno pripisujemo alkoholu. Med temi vzroki so na drugem mestu smrti zaradi duševnih in vedenjskih motenj zaradi alkohola.
• V Sloveniji zaradi samomora vsako leto umre od 400 do 450 oseb, od leta 1999 do leta 2016 jih je zaradi samomora umrlo kar 12.038. Povprečni samomorilni količnik (število umrlih zaradi samomora na 100.000 prebivalcev) je med letoma 1996 in 2016 znašal 24,69, kar je nad evropskim povprečjem, ki je po podatkih Eurostata leta 2014 znašal 11/100.000 (http://ec.europa.eu/eurostat/web/products-eurostat-news/-/DDN-20170517-1).
Zaradi samomora umre približno štirikrat več moških kot žensk. Izrazite so regionalne razlike, saj imajo vse vzhodne regije višji samomorilni količnik, kot je povprečje v Sloveniji (NIJZ, Baza podatkov o umrlih osebah). Od leta 1997 je opazen postopen upad samomora pri obeh spolih za skoraj vse starostne skupine (Roškar in dr., 2015; Beškovnik in dr., 2011). Upad je opazen predvsem pri osebah, mlajših od 50 let, pri starejših moških (nad 70 let) pa je v zadnjih letih zaznati vnovično povečanje števila samomorov. Količnik samomora pri starejših znaša več kot 50/100.000 in je med najvišjimi v Evropi. Pri mladostnikih med 15. in 19. letom je samomor drugi najpogostejši vzrok smrti (za smrtmi zaradi prometnih nezgod), pri moških, starih od 20 do 44 let, pa je samomor prvi vzrok umrljivosti.
• Socialna neenakost in tveganje revščine ter socialne izključenosti niso le kazalniki slabega duševnega zdravja, temveč tudi napovedovalci zdravja, socialne varnosti in ekonomske uspešnosti. Dokazi, da družbene neenakosti poslabšujejo duševno zdravje, so zadostni, da države in politike sprejmejo ukrepe za zmanjšanje teh razlik in da vlagajo v programe socialnega varstva ter socialne vključenosti, ki dokazano pripomorejo k večji socialni varnosti (WHO. Social determinants of mental health 2014. Dosegljivo na http://apps.who.int/iris/bitstream/10665/112828/1/9789241506809_eng.pdf). Socialno-ekonomski dejavniki nedvomno prispevajo k duševnemu stanju v RS, kar je mogoče sklepati že na podlagi nekaterih javnozdravstvenih kazalnikov, kot je na primer regijska različnost samomora.

2.2

Ugotovitve in priporočila SZO za organizacijo služb na področju duševnega zdravja v Sloveniji (Glej opombo 1)
Iz ugotovitev poročila SZO za Slovenijo izhaja, da je na primarni zdravstveni ravni (pre)malo strokovnjakov s področja psihiatrije in klinične psihologije, imajo pa splošni zdravniki razmeroma dovolj znanja za odkrivanje duševnih motenj in napotovanje na specialistične ravni obravnave. V poročilu je posebej poudarjen in pohvaljen model psihoedukativnih delavnic za paciente z depresijo na primarni ravni ter izobraževanje medicinskih sester na področju duševnega zdravja. Ugotovljena je vrzel med potrebami in oskrbo, posebej za marginalizirane skupine. Poudarjena je slaba dostopnost do služb za duševno zdravje na vseh ravneh, majhno število ambulantnih psihiatričnih obravnav, pomanjkanje kliničnih psihologov in pedopsihiatrov. Poudarjena je tudi potreba po dostopnejših multidisciplinarnih obravnavah otrok in mladostnikov z duševnimi motnjami. Čakalne dobe, še zlasti za psihoterapijo, so dolge. Področje psihoterapije v Sloveniji ni urejeno, ZZZS prizna strošek te storitve samo kliničnim psihologom in psihiatrom. Kliničnih psihologov je premalo, saj je le eden od treh psihologov specialist klinične psihologije. Specializacija klinične psihologije je odvisna od interesa izvajalcev in ne sloni na dejanskih potrebah populacije.
Število sprejemov v bolnišnice je rahlo pod povprečjem EU, kar bi lahko pomenilo, da je povprečno trajanje hospitalizacije nekoliko nad evropskim povprečjem, vendar pa je število ambulantnih obiskov razmeroma zelo majhno. Kombinacija obojega kaže na relativno odvisnost varstva duševnega zdravja od bolnišnične oskrbe. Na področju varstva duševnega zdravja imajo psihiatrične bolnišnice osrednjo vlogo (poudarjena koncentracija zdravstvene obravnave v psihiatričnih bolnišnicah), kar je razvidno tako iz števila kadrovskih in posteljnih zmogljivosti kot tudi iz deleža sredstev (80 %), namenjenih za varstvo duševnega zdravja v bolnišnicah. Storitve skrbi za osebe z duševnimi motnjami v skupnosti so slabo razvite in finančno podhranjene, čeprav prve ugotovitve dokazujejo njihovo učinkovitost. Poudariti je treba pomanjkljivosti v zakonodaji in relativno visoko stopnjo institucionalizacije v RS (predvsem zaradi večjega števila socialnih zavodov), delovanje nevladnih organizacij in psihiatričnih skupnostnih timov,njihovo stroškovno učinkovito vlogo pri zagotavljanju lokalne dostopnosti pomoči osebam s hujšimi in kroničnimi duševnimi motnjami ter preprečevanje namestitev v socialne zavode. Na področju dela z otroki in mladostniki v okviru šolskih svetovalnih služb sta poudarjeni velika obremenjenost teh služb in prednost organizacije pomoči otrokom s specifičnimi učnimi težavami v sklopu svetovalnih centrov za otroke, mladostnike in njihove starše, ki pa niso enakomerno regijsko zastopani.
Na podlagi ugotovitev je SZO Sloveniji predlagala naslednje izboljšave:
• prenos težišča služb in storitev za duševno zdravje na lokalno raven in izboljšanje njihove dostopnosti;
• nadaljevanje usposabljanja za strokovno osebje na primarni ravni zdravstvenega in v socialnem varstvu ravni;
• vzpostavitev urgentnih služb za otroke, ki bodo odgovorne za presojo in triažo;
• zmanjšanje trajanja hospitalizacij in števila ponovnih hospitalizacij s skupnostnim spremljanjem oseb s hudimi duševnimi motnjami;
• razširitev števila in zmožnosti skupnostnih timov na podlagi ocene potreb;
• načrtovanje, izobraževanje in zaposlovanje strokovnjakov v skladu z nacionalnimi potrebami;
• povečanje števila kliničnih psihologov;
• omogočanje usposobljenim strokovnjakom iz priznanih psihoterapevtskih šol psihoterapevtsko delo v okviru služb socialnega varstva in zdravstva;
• presoja potreb stanovalcev/stanovalk socialnovarstvenih zavodov in možnosti za njihovo deinstitucionalizacijo;
• dolgoročno zmanjševanje institucionalnih zmogljivosti;
• posodobitev zakonodaje in predpisov glede oskrbe forenzičnih bolnikov/bolnic, ki so lahko nevarni za skupnost;
• vzpostavitev varovanega oddelka za otroke in mladostnike/mladostnice;
• razvoj več sektorskih psihosocialnih timov za otroke in mladostnike/mladostnice;
• podpora postopnemu uvajanju regionalnih interdisciplinarnih centrov za podporo otrokom z učnimi težavami.

3. KLJUČNI IZZIVI

3.1

Zmanjševanje duševnih težav in motenj ter bremena zaradi slabega duševnega zdravja
Slabo duševno zdravje je pomemben del družbenega bremena in prizadene skoraj vsakega drugega človeka vsaj enkrat v življenju. Ker v zadnjih letih duševne motnje naraščajo, narašča tudi breme zaradi slabega duševnega zdravja. Poleg trpljenja, ki ga duševne motnje povzročajo, prispevajo tudi h gmotni prikrajšanosti prizadetih in njihovih družin, nezaposlenosti, prezgodnjemu upokojevanju (tretjina invalidskih upokojitev prve kategorije) in k slabemu telesnemu zdravju. Strošek duševnih motenj dosega nekaj odstotkov bruto družbenega proizvoda (v nadaljnjem besedilu: BDP). Največji delež teh stroškov nastane zaradi izgube produktivnosti – to je zaradi odsotnosti z dela in prezgodnjih upokojevanj zaradi duševnih motenj, ki pomenijo 35 % stroškov vseh bolezni v Evropi. V Sloveniji so stroški bolezni možganov (psihiatričnih in nevroloških) za leto 2010 ocenjeni na 2,425 milijarde EUR, prilagojeni na pariteto kupne moči, kar pomeni 7 % BDP. Neposredni zdravstveni stroški za bolezni možganov pomenijo 32 % vseh neposrednih zdravstvenih stroškov v Sloveniji (Bon et al, 2013). Več posebnih raziskav je potrdilo splošno znano dejstvo, da je največji delež stroškov na račun stroškov zaradi odsotnosti z dela in invalidnosti. EU-OSHA je leta 2014 poročala, da so stroški duševnih motenj v Evropi 240 milijard EU letno, od tega je 136 milijard EUR stroškov letno na račun manjše produktivnosti in absentizma (Leka, Jain, 2016).
SZO je ljudi z duševnimi motnjami opredelila kot posebej ranljivo skupino tudi glede kršenja človekovih pravic, ki so opredeljene v Konvenciji o pravicah invalidov (http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/invalidi_vzv/konvencija_o_pravicah_invalidov/). Ljudje z duševnimi motnjami umirajo od 15 do 20 let mlajši kot drugi ljudje, predvsem zaradi pomanjkljive oskrbe (Thornicroft, 2011). Slabe socialne razmere, revščina in nezaposlenost ter uživanje psihoaktivnih snovi so tesno povezani tudi s pogostostjo samomora.
Stroške, ki so povezani z obravnavo duševnih motenj, so avtorji razdelili na dve skupini, in sicer na neposredne (stroški zdravljenja in medicinske oskrbe) ter posredne stroške (izguba produktivnosti, zgodnje upokojevanje, absentizem, prezgodnja umrljivost ...). Wittchen in sodelavci (2010) navajajo, da je v primerjavi s telesnimi boleznimi na področju duševnih bolezni razmerje med neposrednimi in posrednimi ekonomskimi stroški izrazito premaknjeno v smer posrednih ekonomskih stroškov. Na podlagi tega sklepajo, da duševne motnje (oziroma širše gledano bolezni možganov, kamor spadajo tudi epilepsija, demenca, kap ...) prepoznamo in zdravimo prepozno. Zato je eden od ključnih izzivov okrepiti duševno zdravje celotne populacije, zmanjšati duševne težave in motnje ter s tem tudi breme, ki je povezano s slabim duševnim zdravjem.

3.2

Povečanje pismenosti ter ozaveščenosti na področju duševnega zdravja in destigmatizacija
Stigma in diskriminacija oseb z duševnimi motnjami se kažeta v iskanju pomoči in na vseh področjih življenja, v slabem prepoznavanju njihovih potreb in spregledanju njihovih zahtev. Podobno kot v tujih študijah se je tudi na slovenskem vzorcu (Roškar idr., 2017) pokazalo, da imajo določene skupine prebivalstva (moški, starejši, ločeni) ter tisti, ki prihajajo iz regij z najslabšimi kazalniki duševnega zdravja in regij, ki so hkrati najbolj obremenjene s samomorom, najbolj izraženo stigmo do duševnih težav in iskanja pomoči. Poleg tega se je tudi pokazalo, da je le četrtina oseb, ki so v preteklosti že bile v duševni stiski, tudi poiskala pomoč.
Duševna motnja, telesna bolezen in izključenost tvorijo stopnjujočo se povratno zvezo, ki jo jemogoče prekiniti le s povezanimi družbenimi ukrepi. Strukturna stigmatizacija se kaže v zanikanju problema, pomanjkljivi oskrbi in celo zanemarjanju, podcenjevanju ljudi z duševnimi težavami pri odločanju in soodločanju. Vse to vodi v pozno iskanje pomoči, prevladujoč občutek manjvrednosti, ki pomembno prispeva tudi k slabim izidom zdravljenja in rehabilitacije ter izgubi upanja. Stigma je po mnenju SZO poglavitna ovira k vzpostavljanju ustreznih, kakovostnih in dostopnih služb na področju duševnega zdravja. Diskriminacijo lahko zmanjšujemo s tem, da krepimo ljudi, ki stigmo doživljajo, in s povečevanjem pismenosti na področju duševnega zdravja. Ljudi, ki doživljajo stigmo, je treba vključiti v vse faze načrtovanja in odločanja o službah in storitvah, ki jih potrebujejo, ter v presojo njihovega delovanja. Eden od načinov za zmanjševanje stigme je povečevanje pismenosti na področju duševnega zdravja (angl. Mental Health Literacy; Jorm, 2012), ki se nanaša na znanje, prepričanja in stališča o duševnih motnjah, znanje, ki pomaga pri njihovem prepoznavanju, obravnavi in preventivi. Majcen (2015) v svoji raziskavi na slovenskem vzorcu, ki sicer ni bil reprezentativen, ugotavlja, da med pismenostjo v duševnem zdravju obstajajo razlike med slovenskimi regijami. V regijah, ki so bile bolj izpostavljene promocijskim in preventivnim dejavnostim, je pismenost o duševnem zdravju večja. Znanje krepi družbeno moč ljudi s težavami in ozavesti druge, da so duševne motnje dobro ozdravljive, da večina ljudi po duševni motnji okreva ter da lahko živijo ustvarjalna in polna življenja. Poleg pismenosti je zlasti za osebe z duševnimi motnjami ključno opolnomočenje, ki jim omogoča, da povečajo nadzor nad lastnim življenjem in zmožnostjo, da ukrepajo v zadevah, ki so zanje pomembne. Treba je zagotoviti preventivno delovanje na področju skrbi za duševno zdravje svojcev oseb z duševnimi motnjami in z demenco ter drugih neformalnih oskrbovalcev, ki pogosteje razvijejo duševne motnje zaradi izgorelosti ter potrebujejo pravočasno in kakovostno strokovno podporo, v katero so vključeni predvsem zadostno informiranje o bolezni, poteku, obravnavi, možnostih za rehabilitacijo in zdravljenje ter o pravicah in zakonodaji.

3.3

Ustreznejša organizacija služb in storitev na področju duševnega zdravja
V skladu z že opisanimi priporočili SZO mora Slovenija spodbujati skrb ljudi za svoje duševno zdravje, podpirati socialnovarstvene programe, kot so opredeljeni tudi v Zakonu o socialnem varstvu, in neformalne oblike pomoči v skupnosti, integrirati službe za duševno zdravje v osnovno raven pomoči v ZD, CSD in SVP, omejiti sprejeme v psihiatrične bolnišnice in zavode ter preusmeriti sredstva iz institucionalne v skupnostne oblike obravnave. Dolgotrajna institucionalizacija ima namreč škodljive posledice za duševno zdravje.
Izziv je, da službe za duševno zdravje organiziramo čim bližje ljudem (vseh starosti), ki jih potrebujejo, in jih prilagodimo njihovim potrebam. Poleg tega je pomembno, da tako organiziramo promocijske, preventivne in kurativne dejavnosti ter rehabilitacijo. Na področju duševnega zdravja otrok in mladih delujejo v velikem delu države razdrobljene in kadrovsko podhranjene službe posameznih strokovnjakov, ki ne zmorejo poskrbeti za vse, ki pomoč potrebujejo. Boljša dostopnost in kakovost storitev bosta preprečevali dolgotrajne poteke bolezni, razvoj drugih motenj, škodljive posledice duševnih težav na šolsko uspešnost in na obremenitve družine.
Za kakovostno, pravočasno, vsestransko in dostopno obravnavo ljudi s težavami v duševnem zdravju potrebujemo povezano medsektorsko in interdisciplinarno mrežo služb, programov in storitev, ki vsebuje elemente, kot so navedeni v nadaljevanju RNPDZ.
Dokazano je, da je mogoče v lokalnem okolju odgovoriti na večino potreb večine prebivalstva, tako z vidika preventive kot obravnave duševnih motenj vseh starostnih skupin, če osnovno zdravstveno in socialno varstvo zagotavljata povezane storitve in programe. Zagotoviti je treba tudi zaledje specialističnih služb za akutne obravnave.
Ustvarjanje mreže služb v skupnosti, infrastrukturnih zmogljivosti in drugih pogojev, ki bodo omogočali deinstitucionalizacijo. Vzpostavljanje pogojev za deinstitucionalizacijo je vključeno v obstoječe in naslednje programsko obdobje Evropskih socialnih skladov (ESS) in Evropskih skladov za regionalni razvoj (ESSR) za deinstitucionalizacijo in z drugimi viri.

4. VIZIJA IN NAMEN RNPDZ

4.1

 Vizija
Vsem prebivalcem Slovenije zagotoviti pravico do optimalnega duševnega in telesnega blagostanja, do pogojev za razvoj in udejanjanje vseh svojih potencialov v poklicnem, družbenem, zasebnem in družinskem življenju ter do enakega dostopa do kakovostnih virov pomoči.

4.2

Namen
Namen RNPDZ je:
• krepiti in ohranjati dobro duševno zdravje vseh prebivalcev Slovenije, preprečevati duševne težave in motnje od najzgodnejšega obdobja do pozne starosti;
• zmanjšati stigmo in diskriminacijo oseb z duševnimi motnjami;
• vzpostaviti podporno okolje za dobro duševno zdravje;
• izboljšati kompetence strokovnih služb na vseh področjih varovanja duševnega zdravja;
• približati službe in storitve za duševno zdravje uporabnikom;
• zmanjševanje institucionalizacije na področju duševnega zdravja.

4.3

Strateški cilji
Z izvajanjem RNPDZ želimo doseči naslednje strateške cilje:
Strateški cilj 1: Zagotoviti trajnostno in učinkovito implementacijo politik in ukrepov za podporo duševnemu zdravju celotne populacije, še posebej ranljivih skupin prebivalcev, in ukrepov za varstvo pravic oseb s težavami v duševnem zdravju.
Kazalniki:
• Sloveniji prilagojeno orodje za oceno vplivov politik in ukrepov na duševno zdravje.
• Število strateških (sektorskih in medsektorskih) dokumentov na državni in lokalni ravni, ki vključujejo področje duševnega zdravja in oceno njihovega vpliva na duševno zdravje populacije.
• V desetletnem obdobju pripravljenih 25 regijskih akcijskih načrtov.
Strateški cilj 1 bomo uresničevali prek specifičnih ciljev in ukrepov s prednostnih področij 5.1, 5.6 in 5.7 (navedenih pod točko 5. Prednostna področja in ukrepi).
Strateški cilj 2: Razvoj in implementacija z dokazi podprtih medsektorskih in interdisciplinarnih promocijskih in preventivnih programov na področju duševnega zdravja.
Kazalniki:
• Število z dokazi podprtih medsektorskih in interdisciplinarnih programov preventive in promocije duševnega zdravja, ki so implementirani na državni (10) in lokalni ravni (25).
• Število in vrsta okolij z vzpostavljenimi promocijskimi in preventivnimi programi na področju duševnega zdravja ter število vključenih uporabnikov.
Strateški cilj 2 bomo uresničevali prek specifičnih ciljev in ukrepov s prednostnih področij 5.1 in 5.2 (navedenih pod točko 5. Prednostna področja in ukrepi).
Strateški cilj 3: Zmanjšanje samomora in z alkoholom povezanih duševnih motenj.
Kazalniki:
• Zmanjšanje števila samomorov za 15 % v 10-letnem obdobju.
• Povečanje števila oseb, odvisnih od alkohola, ki se vključijo v zdravljenje in se ponovno polno vključijo v aktivno družbeno življenje za 20 % v 10-letnem obdobju.
Strateški cilj 3 bomo uresničevali prek specifičnih ciljev in ukrepov s prednostnih področij 5.4 in 5.5 (navedenih pod točko 5. Prednostna področja in ukrepi).
Strateški cilj 4: Zagotoviti dostopno, celostno in kakovostno obravnavo na področju duševnega zdravja v skupnosti.
Kazalniki:
• Število vzpostavljenih interdisciplinarnih centrov/timov in povezanih medresornih služb za duševno zdravje v skupnosti za otroke in mladostnike ter odrasle (25), ki zagotavljajo dostopno, celostno in kakovostno obravnavo.
• Število institucionalnih postelj za dolgotrajno institucionalizirane osebe z duševnimi in vedenjskimi motnjami se zmanjša za 40 %.
• Število oseb s težavami v duševnem zdravju in njihovih družin, ki jih obravnavajo centri in timi v skupnosti v zdravstvenih in socialnih službah (na CSD, v NVO, pomoč na domu).
Strateški cilj 4 bomo uresničevali prek specifičnih ciljev in ukrepov s prednostnih področij 5.3, 5.4 in 5.5 (navedenih pod točko 5. Prednostna področja in ukrepi).
Strateški cilj 5: Krepitev znanja, kompetenc, z dokazi podprtih intervencij ter izmenjave dobrih praks na področju duševnega zdravja.
Kazalniki:
• Število in vrsta izobraževanj strokovne (po posameznih resorjih in strokah) in laične javnosti na področju duševnega zdravja.
Strateški cilj 5 bomo uresničevali prek specifičnih ciljev in ukrepov s prednostnih področij 5.1, 5.2 in 5.6 (navedenih pod točko 5. Prednostna področja in ukrepi).
Strateški cilj 6: Socialnovarstveni programi in programi v podporo družini, ki se povezujejo s programi zdravstvenega varstva, bodo nadgrajeni s službami in programi za obravnavo oseb s pridruženimi motnjami v duševnem zdravju.
Kazalniki
Število (7) dokazano učinkovitih SVP in nadgrajenih služb za osebe s pridruženimi motnjami v skupnosti.
Strateški cilj 6 bomo uresničevali prek specifičnih ciljev in ukrepov s področij 5.1 in 5.6 (navedenih pod točko 5. Prednostna področja in ukrepi).
Strateški cilj 7: Spodbujanje in krepitev horizontalnega in vertikalnega sektorskega in medsektorskega sodelovanja za razvoj na področju duševnega zdravja
Kazalniki:
• Oblikovanje in sprejetje usklajenih protokolov sodelovanja med različnimi službami in civilno družbo na področju duševnega zdravja.
• Število vzpostavljenih, dokazano učinkovitih dobrih praks medsektorskega in multidisciplinarnega dela na področju duševnega zdravja.
• Število in vrsta aplikativnih raziskav in evalvacij na področju duševnega zdravja.
Strateški cilj 7 bomo uresničevali prek specifičnih ciljev in ukrepov s prednostnih področij 5.1, 5.2, 5.3, 5.4, 5.5 (navedenih pod točko 5. Prednostna področja in ukrepi).
Strateški cilj 8: Zmanjšanje deficitarnosti na področju poklicev, na katerih sloni skrb za boljše duševno zdravje prebivalcev.
Kazalniki:
• Povečanje števila specializacij iz klinične psihologije in posledično povečanje števila specialistov klinične psihologije.
• Zakonska ureditev psihološke dejavnosti.
• Zakonska ureditev psihoterapije in psihosocialnega svetovanja.
Strateški cilj 8 bomo uresničevali prek specifičnih ciljev in ukrepov s prednostnih področij 5.1, 5.2, 5.3, 5.4, 5.5, 5.6, 6.1, 6.2 (navedenih pod točko 5. Prednostna področja in ukrepi in pod točko 6. Vodenje in koordinacija ter podpora implementaciji nacionalnega programa duševnega zdravja).

4.4

Načela, na katerih temelji RNPDZ
Načrtovanje in izvajanje RNPDZ bo sledilo navedenim načelom, ki so opredeljena kot vodila za usmerjanje delovanja izvajalcev in deležnikov:
• Načelo celovitosti ukrepanja
Načrtovanje in izvajanje RNPDZ bo upoštevalo in dalo prednost celovitim, sistemskim, evalviranim ukrepom za celotno populacijo ter za posebej ranljive in ogrožene skupine prebivalstva.
• Načelo duševno zdravje v vse politike
Pri pripravi vseh strateških dokumentov različnih resorjev se upošteva njihov vpliv na duševno zdravje.
• Načelo zmanjševanja neenakosti na področju duševnega zdravja
Načrtovanje in izvajanje RNPDZ bo stremelo k zmanjševanju preprečljivih in nepravičnih razlik na področju duševnega zdravja med različnimi skupinami prebivalstva.
• Načelo interdisciplinarnega in medsektorskega sodelovanja na ravni načrtovanja, izvajanja in evalvacije politik, zakonodaje in služb
Uresničevanje RNPDZ bo temeljilo na krepitvi sodelovanja vseh resornih politik, nevladnih organizacij, socialnih, področju družine in drugih partnerjev pri načrtovanju, izvajanju, spremljanju politik, zakonodaje in služb ter programov na področju duševnega zdravja.
• Načelo usklajenosti s potrebami prebivalcev RS, dostopnosti, decentralizacije in stroškovne učinkovitosti
Načrtovanje in izvajanje RNPDZ bosta temeljila na zagotavljanju stroškovne učinkovitosti, enaki dostopnosti služb (hitra, učinkovita in kakovostna pomoč v primeru duševne stiske, duševnih težav ali kroničnih duševnih motenj) in storitev ne glede na socialno-ekonomske, demografske, zdravstvene, kulturne in druge značilnosti posameznika ali skupine prebivalcev ter zagotavljanju redne in nepretrgane obravnave.
• Skupnostna obravnava in rehabilitacija oseb z duševnimi motnjami
Osebam s težavami v duševnem zdravju v vseh življenjskih obdobjih omogočiti skupnostno obravnavo in rehabilitacijo.
• Vključevanje uporabnikov in njihovih svojcev v načrtovanje, izvajanje in nadzor nad službami in storitvami
V načrtovanje, izvajanje in nadzor nad službami in storitvami za duševno zdravje se vključujejo uporabniki in njihovi svojci.

4.5

Struktura dokumenta
RNPDZ ima pet vsebinskih sklopov:
• uvod, v katerem je opredeljen pomen duševnega zdravja v ožjem in širšem kontekstu;
• prikaz stanja v Republiki Sloveniji, kjer so poudarjene ključne ugotovitve na področju duševnega zdravja v Sloveniji (stanja pri posameznih starostnih skupinah; bolniške odsotnosti; poraba alkohola; prevalenca samomora ...);
• ključni izzivi;
• vizija in namen RNPDZ;
• prednostna področja in specifični cilji s pripadajočimi ukrepi.
Struktura RNPDZ je razvidna s slike 2.
&fbco;binary entityId="3af356a5-3036-494d-aed9-989d48c3334d" type="jpg"&fbcc;
Glavni poudarek RNPDZ je preoblikovanje in prilagajanje delovanja na področju duševnega zdravja, in sicer povezujemo obstoječe in dodajamo nujno potrebne nove strukture v organizacijo preventive, promocije, zdravljenja in rehabilitacije. RNPDZ predvideva oblikovanje regionalnih centrov za duševno zdravje, ki so sestavljeni iz centrov za duševno zdravje odraslih (v nadaljnjem besedilu: CDZO) ter centrov za duševno zdravje za otroke in mladostnike (v nadaljnjem besedilu: CDZOM). RNPDZ predvideva ustanavljanje specialističnih služb za različna področja in ciljne skupine. Na področju bolnišnične psihiatrije odraslih se predvideva vzpostavljanje specializiranih enot za gerontopsihiatrijo in posamezne duševne motnje ter stanja (specializirani oddelki), in konziliarne storitve. Na področju skrbi za otroke in mladostnike se načrtujejo krepitev bolnišničnih timov ter vzpostavljanje subspecialističnih timov na državni oziroma regijski ravni za obravnavo otrok in mladostnikov s kompleksnejšimi motnjami in komorbidnimi stanji ter krepitev svetovalnih centrov. Na področju preventive in promocije zdravja se predvidevata krepitev referenčnih ambulant in timov družinske medicine ter vzpostavljanje centrov za krepitev zdravja, ki vključujejo preventivne obravnave za otroke, mladostnike in odrasle. Programi socialnega varstva in programi v podporo družini, ki se povezujejo s programi zdravstvenega varstva, bodo nadgrajeni s službami za obravnavo oseb s kombiniranimi duševnimi motnjami ter s krepitvijo storitev in socialnih programov ter programov v podporo družini, ki se izvajajo v nevladnih organizacijah.
Temeljna platforma uresničevanja RNPDZ je vključevanje, povezovanje in sodelovanje vseh služb in vseh deležnikov v skrbi za duševno zdravje posameznika in skupin prebivalcev v lokalni skupnosti ter na vseh ravneh obravnave.
Vzpostavljena bo upravljavska struktura RNPDZ, ki bo vključevala strokovno vodenje, interdisciplinarno ter medinstitucionalno koordinacijo implementacije, spremljanje in evalvacijo RNPDZ. Za strokovnost implementacije RNPDZ bodo skrbeli Programski svet in strokovne delovne skupine. Vzpostavile se bodo centralna (svet za duševno zdravje), regionalne in lokalne strukture (regijski sveti za zdravje/duševno zdravje in lokalne skupine za zdravje/duševno zdravje), ki bodo podpirale implementacijo RNPDZ na ravni odločevalcev in deležnikov državne in lokalne ravni.

5. PREDNOSTNA PODROČJA

Izhajajoč iz namena nacionalnega programa 2018–2028 so v nadaljevanju v podpoglavjih navedeni ukrepi na različnih prednostnih področjih:

1.

Prednostno področje: Zagotavljanje skupnostnega pristopa pri krepitvi duševnega zdravja ter obravnavi oseb s težavami v duševnem zdravju v skupnosti

2.

Prednostno področje: Promocija duševnega zdravja, preventiva in destigmatizacija na področju duševnih motenj

3.

Prednostno področje: Mreža služb za duševno zdravje

4.

Prednostno področje: Alkohol in duševno zdravje

5.

Prednostno področje: Preprečevanje samomora

6.

Prednostno področje: Izobraževanje, raziskovanje, spremljanje in evalvacija

5.1

Zagotavljanje skupnostnega pristopa pri krepitvi duševnega zdravja in obravnavi oseb s težavami v duševnem zdravju v skupnosti
Strategija Zdravje 2020 poudarja dva povezana strateška cilja, in sicer izboljšati zdravje za vse, zmanjšati neenakosti v zdravju ter izboljšati vodenje in participativno upravljanje za zdravje. Pri tem prepoznava pomembno vlogo vključevanja oziroma participativnega sodelovanja lokalnih skupnosti. Lokalne skupnosti in ljudje v njej poznajo lokalno dogajanje in težave, razumejo težave ljudi na terenu in so pomembne pri oblikovanju njihovih rešitev. Ljudje v lokalni skupnosti so povezani v različne socialne in vrstniške mreže, ki podpirajo in spodbujajo aktivnosti za krepitev zdravja, hkrati pa že vključenost ljudi v aktivnosti skupnosti in v procese odločanja izboljša občutek blaginje ter lahko poveča njihovo znanje in spretnosti obvladovanja izzivov in težav (povzeto po: http://www.nijz.si/sl/izboljsanje-vodenja-in-vkljucevanje-v-upravljanje-zdravja-za-boljse-zdravje-in-zmanjsevanje).
Učinkovito naslavljanje raznolikih potreb ljudi v lokalnem okolju je mogoče s tako imenovanim skupnostnim pristopom, v katerem sodelujejo različni deležniki v lokalnem okolju (vzgoja in izobraževanje, socialno varstvo, zdravstvo, društva in posamezniki, uporabniki različnih storitev ...). Skupnostni pristop za krepitev zdravja in zmanjševanje neenakosti v zdravju v lokalni skupnosti omogoča odzivanje na potrebe lokalnega prebivalstva, boljši dostop do storitev in programov, razvoj podpornih mrež in skupin za samopomoč ter upošteva formalne in neformalne oblike pomoči. Od partnerjev v lokalnem okolju zahteva usklajeno in povezano premoščanje ovir ter razvoj kompetenc, veščin in načinov ukrepanja. Tak pristop vpliva in mobilizira številne lokalne strukture in partnerje, ki z usklajevanjem na podlagi prvotno dogovorjenih vrednot vzpostavljajo pogoje za boljše zdravje. Skupnostni pristop zahteva sistemsko medresorsko oziroma vladno podporo (povzeto po http://www.nijz.si/sl/skupnostni-pristop-v-podporo-ucinkovitemu-zadovoljevanju-potreb-lokalnega-prebivalstva-in-ranljivih). Na potrebe lahko odgovorimo postopoma s povezano uporabo vseh virov pomoči in postopno dograditvijo sistema služb tako, da bodo v skladu z lokalnimi značilnostmi. V vse faze načrtovanja in implementacije je treba vključiti ljudi z izkušnjo, ki bistveno prispevajo k ustreznemu razvoju s svojimi izkušnjami in znanjem.
Pojav in razvoj duševnih motenj ter stanje duševnega ravnovesja so odvisni od številnih dejavnikov. Obstajajo močni dokazi, da je tveganje za razvoj duševnih motenj bistveno večje, če so ljudje izpostavljeni socialnim tveganjem, predvsem brezposelnosti in revščini ter posledično socialni izključenosti. Skrb za ekonomsko blagostanje in zmanjševanje neenakosti v družbah krepita duševno zdravje in obratno, povečevanje neenakosti ter ekonomska in socialna prikrajšanost pa poslabšajo duševno zdravje prebivalstva, zato je za varovanje duševnega zdravja potrebno več kot le ukrepanje enega sektorja - potrebujemo povezano delovanje nosilcev političnega odločanja, gospodarstva, socialnega varstva, izobraževanja in zdravstva za boljše duševno zdravje ljudi. Povezanost med sektorji in politikami se na lokalni ravni kaže kot enakopravno sodelovanje med strokovnjaki različnih strok in ljudmi z različnimi prepričanji ali celo vrednotami. Komplementarno in povezano delo teh strokovnjakov pa je ključno za kakovost in dostopnost obravnave ter za enakost in pravičnost pri razdelitvi sredstev, predvsem potrebnih človeških virov. Ljudje z duševnimi motnjami in tisti, pri katerih obstajajo tveganja za njihov razvoj, so predvsem marginalizirani in izključeni, imajo številne in zelo raznolike potrebe, na katere je mogoče odgovoriti s povezanim delovanjem različnih strokovnjakov, vendar le takrat, ko je prejemnik pomoči ali storitev neposredno in dejavno vključen v načrtovanje obravnave. Centralni položaj pacienta ali uporabnika v procesu pomoči je temeljna strokovna smernica pri vseh strokah, ki se ukvarjajo s področjem duševnega zdravja. Mednarodna priporočila Sloveniji so usmerjena v to, da je treba ljudi z izkušnjo duševne motnje neposredno vključiti v načrtovanje, izvajanje in nadzor nad izvajanjem storitev (čeprav mnenja niso vedno enotna) ter za to zagotoviti ustrezna sredstva, kar je treba upoštevati kot pomembno in neodtujljivo pravico civilne družbe pri nas (ASPEN Policy Breef Slovenia 2013).
Stigmatizacija na področju duševnega zdravja je manjša, če so službe organizirane na osnovni ravni zdravstvenega, socialnega varstva in družine, kar izboljša tudi integracijo oskrbe in poveča možnost za pravočasno obravnavo tudi telesnih bolezni. Obravnava v skupnosti je dostopnejša in bolje povezana z drugimi strokovnjaki in med sektorji. Mednarodna priporočila spodbujajo tranzicijo služb in storitev iz institucij v skupnost, kar je pomembno tudi iz vidika varovanja človekovih pravic njihovih uporabnikov (CRPD 2008). Treba je vzpostaviti mrežo služb in storitev, ki povezano odgovarjajo na potrebe ljudi v skupnosti z dokazano uspešnimi metodami pomoči in zagotovijo čim boljše socialne vključitve ter sodelovanja z uporabniki kot partnerji v procesu implementacije sprememb.
Specifični cilj 1: Usklajeno medresorsko sodelovanje in vključevanje civilne družbe na področju duševnega zdravja na državni, regionalni in lokalni ravni.
Nosilna ministrstva: MZ, MDDSZ, MIZŠ, MGRT, MJU
Ukrep 1: Medresorsko usklajeno sodelovanje pri načrtovanju in izvajanju služb, programov in storitev na državni, regionalni in lokalni ravni na področju krepitve duševnega zdravja in obravnave oseb z duševnimi motnjami.
Ukrep 2: Vključevanje strokovnjakov/strokovnjakinj socialnovarstvenih programov in uporabniških organizacij pri načrtovanju in izvajanju služb, programov in storitev ter njihovem upravljanju na državni, regionalni in lokalni ravni na področju krepitve duševnega zdravja in obravnave oseb z duševnimi motnjami.
Ukrep 3: Zmanjševanje stigme in diskriminacije z dokazano preverjenimi programi.
Ukrep 4: Vzpostavitev regionalnega sveta za duševno zdravje (RSDZ) in lokalne (interdisciplinarne medsektorske) skupine za (duševno) zdravje v skupnosti (LS(D)Z) (vključuje zdravstvo, šolstvo, socialno varstvo in družino, društva, SVP, občino …) s ciljem krepitve zdravja/duševnega zdravja v skupnosti.
Ukrep 5: Priprava ocene stanja in potreb v posameznih okoljih, prepoznavanja ranljivih skupin ter izdelava akcijskega načrta za udejanjanje ukrepov iz RNPDZ in njegovo spremljanje.
Specifični cilj 2: Zagotavljanje kakovostnih in dostopnih storitev in programov osebam s težavami v duševnem zdravju v skupnosti ter deinstitucionalizacija.
Nosilna ministrstva: MZ, MDDSZ, MIZŠ, MF, MGRT, MJU, MOP
Ukrep 1: Organiziranje in izvajanje medresorskih ter interdisciplinarnih služb in storitev v skupnosti, s ciljem optimalnega zadovoljevanja potreb oseb s težavami v duševnem zdravju in destigmatizacije.
Ukrep 2: Zmanjševanje administrativnih ovir pri dostopanju do storitev v skupnosti za osebe s težavami v duševnem zdravju ter za starejše in druge ranljive skupine prebivalstva.
Ukrep 3: Vzpostavljanje pogojev in načrtovana preselitev oseb iz institucij v skupnost.

5.2

Promocija duševnega zdravja, preventiva duševnih motenj in destigmatizacija duševnih motenj pri različnih ciljnih skupinah
Promocija zdravja izhaja iz biopsihosocialnega modela zdravja, iz pozitivnih in varovalnih vidikov zdravja ter je nanje tudi usmerjena (Prevention and Promotion in Mental Health, 2002). Promocija duševnega zdravja se osredotoča na izboljševanje kakovosti življenja ter na poudarjanje pozitivnih lastnosti in sposobnosti posameznika, ne le na zmanjševanje simptomov/primanjkljajev oziroma na duševne motnje in bolezni. Eden od pomembnih ciljev promocije duševnega zdravja je poleg zmanjševanja prevalence duševnih motenj tudi premik proti stanju visokega duševnega blagostanja in kakovostnega življenja posameznika in skupnosti. Zato se moramo osredotočiti na krepitev posameznikovih notranjih psiholoških virov in zagotavljanje ustreznih življenjskih okoliščin. Slabo duševno zdravje pri otrocih (vedenjske, čustvene in razvojne težave) napoveduje slabo duševno zdravje in delovanje pozneje v življenju (Barry in Friedli, 2008). Dobro duševno zdravje pomeni visoko duševno blagostanje in je povezano s pozitivnim delovanjem, ki vključuje ustvarjalno mišljenje, dobre medosebne odnose, duševno odpornost v času stiske in dobro fizično zdravje. dravljenje in ukrepi za zmanjševanje duševnih motenj sami po sebi še ne zagotovijo duševno zdrave populacije. Majhna pozitivna sprememba v splošni ravni duševnega zdravja v populaciji lahko pomembno prispeva k zmanjšanju odstotka posameznikov s slabim duševnim zdravjem in duševnimi motnjami (Foresight Mental Capital and Wellbeing project, 2008).
Stigma in s tem socialna izključenost sta veliko breme za osebe z duševno motnjo in njihove svojce. Stigmatizacija ljudi z duševno motnjo je najhujša ovira pri iskanju pomoči. Kaže se na vseh področjih življenja in ima sistemske vplive (načrtovanje, politika in financiranje) ter nepopravljivo poškoduje samospoštovanje in življenjske možnosti posameznikov, ki so ji izpostavljeni. Stigmatizacija zmanjšuje dostop do obravnave in njeno kakovost. Diskriminacija oseb z duševnimi motnjami se kaže tudi v socialni izključenosti in večji izpostavljenosti revščini, pokroviteljstvu in drugim ponižujočim ravnanjem.
Dokazano uspešni ukrepi, ki toliko zmanjšujejo diskriminatorna ravnanja, da lahko izboljšajo iskanje pomoči, so kampanje, v katere so neposredno vključeni ljudje, ki imajo izkušnjo duševne motnje in se z njo uspešno spopadajo ter svoje izkušnje uporabijo. Izvajajo se kot sklop dejavnosti javnega ozaveščanja prek medijev in spletnih strani ter z javnimi diskusijami o težavah na področju duševnega zdravja. Posebej učinkovita sta tudi povečevanje pismenosti na področju duševnega zdravja (zgodnje prepoznavanje in ukrepanje v primeru duševnih težav in motenj ter poznavanje virov pomoči) (Jorm, 2000) in destigmatizacija pri srednješolcih, kar smo dokazali tudi v našem prostoru (Kocjančič in Plot, 2017, dostopno na: http://projekt-vodsevu.org/opis-projekta/evalvacija/). Podatki študije, narejene na slovenskem vzorcu, kažejo, da je področje duševnih težav bolj stigmatizirano na vzhodu države, kjer so kazalniki duševnega zdravja med najslabšimi (Roškar in dr., 2017).
Povečevanje razumevanja in znanja o duševnih motnjah in njihovih posledicah ter veščine ukrepanja (ozaveščenost in pismenost) sta dve izmed orodij destigmatizacije, ki ju je mogoče uporabiti v sklopu destigmatizacijskih kampanj ali v rednih izobraževanjih učencev, študentov, delodajalcev, zaposlenih in drugih članov skupnosti, ki se povezujejo z namenom pomoči in sodelovanja.
Promocija duševnega zdravja in preventiva duševnih motenj se dotikata vseh sektorjev družbe, zato je ključno, da ti med seboj sodelujejo. Pristopi morajo biti čim bolj prilagojeni potrebam ciljnih skupin.

5.2.1

Promocija duševnega zdravja in preventiva duševnih motenj pri različnih ciljnih skupinah
Specifični cilj 1: Ustvarjanje duševnemu zdravju podpornih okolij ter vpeljevanje programov promocije duševnega zdravja in preventive duševnih motenj skozi različna razvojna obdobja posameznika.
Nosilna ministrstva: MZ, MDDSZ, MIZŠ, MOP, MJU, MNZ, MF, MGRT
Ukrep 1: Ozaveščanje odločevalcev vseh sektorjev o pomenu promocije duševnega zdravja in preventive duševnih motenj.
Ukrep 2: Zagotoviti kritje osnovnih potreb posameznika in vzpostaviti podporna okolja, ki delujejo varovalno in krepijo duševno zdravje posameznika in skupnosti oziroma različnih ciljnih skupin ter zmanjšujejo neenakosti. To vključuje:
• zagotavljanje socialne varnosti ranljivih skupin prebivalstva z:
• vključevanje z ustrezno ravnjo socialnih in družinskih prejemkov;
• vključevanje v obvezna socialna zavarovanja in
• dostop do kakovostnih storitev na področju socialnega in družinskega varstva;
• izvajanje ukrepov aktivne politike zaposlovanja za različne ranljive skupine;
• krepitev mreže stanovanjskih skupin in drugih oblik podpornega bivanja.
Ukrep 3: Zagotavljanje okolja, ki je dostopno in varno ter omogoča vključevanje posameznikov v družabne (kulturne, športne in druge) aktivnosti, ki krepijo duševno zdravje in medgeneracijsko povezovanje.
Ukrep 4: Implementacija aktivnosti in programov, usmerjenih v zdrav življenjski slog (gibanje, zdrava prehrana, zdrave navade, druženje, ohranjanje sposobnosti in samostojnosti ...).
Ukrep 5: Implementacija aktivnosti in programov, usmerjenih v krepitev posameznikove čvrstosti in odpornosti (čustvene in socialne kompetence, odpornost na stres, pozitivna samopodoba, reševanje težav, komunikacija, empatija ...).
Ukrep 6: Vpeljevanje programov in storitev promocije duševnega zdravja ter preventive duševnih motenj za ranljive skupine in skupine prebivalstva z večjim tveganjem.
Ukrep 7: Uporaba novejših IKT in inovativnih pristopov pri promociji duševnega zdravja in preprečevanju duševnih motenj.
Specifični cilj 2: Dvig pismenosti, ozaveščenosti na področju duševnega zdravja pri različnih deležnikih skupnosti, izobraževanja strokovne javnosti in destigmatizacija
Nosilna ministrstva: MZ, MDDSZ, MIZŠ
Ukrep 1: Razvoj in implementacija programov, ki povečujejo pismenost na področju duševnega zdravja za različne ciljne skupine in v različnih okoljih (družina, na delovnem mestu, šolski sistemi itd.):
- Različne oblike posredovanja informacij o duševnem zdravju, težavah in motnjah ter možnostih ukrepanja, vključno z viri pomoči.
- Kontinuirano sodelovanje z mediji za odgovorno poročanje o vsebinah duševnega zdravja.
Ukrep 2: Kontinuirano izvajanje na dokazih temelječih destigmatizacijskih kampanj (kampanje, ki nagovarjajo strokovnjake, mlade in javnost …).
Specifični cilj 3: Zagotavljanje enakomerno razporejenih in preprosto dostopnih brezplačnih storitev obveščanja, svetovanja ter osebne pomoči osebam v stiski v lokalnem okolju
Nosilni ministrstvi: MZ, MDDSZ
Razvoj in izvajanje različnih preverjenih oblik pomoči za osebe v stiski (na primer težave na delovnem mestu, v šoli, družini, partnerskih odnosih, pri vzgoji). Namen te pomoči je zagotoviti takojšen posvet osebam, ki so v stiski, in njihovim svojcem, podporo pri reševanju stiske in po potrebi napotitev na ustrezne vire strokovne pomoči. Takšne oblike pomoči so lahko organizirane v lokalnem okolju oziroma različnih vladnih in nevladnih institucijah. Tako lahko preprečimo, da se težave v duševnem zdravju ne poglobijo v duševno ali telesno bolezen.
Ukrep 1: Svetovalnice za odrasle, ki omogočijo pravočasno in visoko kakovostno pomoč pri stanjih, ki pomenijo tveganje za razvoj duševnih motenj.
Ukrep 2: Svetovalnice za otroke, mladostnike in starše.
Ukrep 3: Širitev obstoječih in razvoj novih vrstniških podpornih aktivnosti.
Ukrep 4: Skupine za samopomoč za osebe s podobnimi težavami in njihove svojce.
Ukrep 5: Telefonsko in spletno svetovanje za otroke, mladostnike in odrasle.
Ukrep 6: Uvedba preverjeno učinkovitih programov psihološke prve pomoči (posredovanje znanja o vzrokih, simptomih in znakih duševnih težav in motenj ter krepitev veščin za ukrepanje za javnost).

5.2.2

Promocija duševnega zdravja in preventiva duševnih motenj za otroke in mladostnike ter njihove družine v različnih okoljih
Poleg družine so pomemben steber krepitve čustvenega in socialnega razvoja otrok tudi vrtci, šole in druge vzgojno-izobraževalne ustanove. V šolskem in vrtčevskem okolju je mogoče v programe preventive zajeti celotno populacijo. Vlaganje v krepitev zdravja, kjer je mogoče zajeti celotno populacijo naenkrat, je stroškovno upravičeno in učinkovitejše. Hkrati te vsebine krepijo šolsko uspešnost in zmanjšujejo predčasno končana šolanja, ki dolgoročno preprečujejo finančno nesamostojnost posameznikov v odrasli dobi, zvišujejo kakovost njihovega življenja in omogočajo boljše začetke generaciji njihovih otrok. Programi so učinkovitejši, če so v njihovo pripravo vključeni uporabniki, v tem primeru otroci in mladostniki. Pomembno je formalizirati koncept krepitve duševnega zdravja v vzgojno-izobraževalnih ustanovah, ki bo vključeval tudi vsebine duševnega zdravja v kurikulumu in krepil veščine čustvenih in socialnih kompetenc ter vedenjsko podporo otrok. V nadaljevanju ob specifičnih ciljih in ukrepih navajamo nekatere primere dobrih praks pri nas. Nasloviti je treba tudi naraščajoče probleme medvrstniškega nasilja v šolah. Gre za kompleksne izzive, ki temeljijo na tesnem medresorskem sodelovanju vzgojno-izobraževalnih ustanov, zdravstvenih strokovnjakov s področja skrbi za duševno in telesno zdravje ter centrov za socialno delo.
Za podporo otrokom in njihovim družinam imamo v Sloveniji primere dobre prakse štirih svetovalnih centrov za otroke, mladostnike in starše, ki interdisciplinarno obravnavajo in ponujajo ustrezno podporo otrokom in mladostnikom s specifičnimi učnimi težavami ter drugimi težavami v duševnem zdravju. Misija SZO priporoča, naj kadrovsko ustrezno dopolnimo centre ter zagotovimo njihove storitve vsem otrokom in mladostnikom z učnimi težavami.
Specifični cilj 1: Promocija duševnega zdravja in preventiva težav duševnega zdravja pri otrocih in mladostnikih v vzgojno-izobraževalnih ustanovah in lokalnih okoljih
Nosilna ministrstva: MIZŠ, MZ, MDDSZ, MNZ
Ukrep 1: Priprava protokolov medsebojnega sodelovanja izvajalcev in programov na področju promocije in preventive
Ukrep 2: Sistemska uvedba koncepta krepitve duševnega zdravja v vrtce in šole ter kroskurikularna obravnava tem o zdravju.
Ukrep 3: Sistemska uvedba preizkušenih in evalviranih programov promocije duševnega zdravja in preventive težav duševnega zdravja pri otrocih in mladostnikih.
Ukrep 4: Sistemska uvedba programov zgodnjih intervencij, podprtih z dokazi učinkovitosti, ki vključujejo programe starševstva, programe zgodnjih intervencij pri otrocih in mladostnikih ter programe za učitelje.
Ukrep 5: Pilotno testiranje in postopna sistemska uvedba preverjeno učinkovitih programov zmanjševanja medvrstniškega nasilja, ki povečujejo občutljivost otrok do te problematike in usmerjeno naslavljajo obravnavo prepoznanih primerov vrstniškega in spletnega vrstniškega nasiljater programov, ki uspešno delujejo na vzpostavitev varnega in spodbudnega šolskega okolja.
Ukrep 6: Usposabljanje in okrepitev sodelovanja šolskih svetovalnih služb s centrom za duševno zdravje otrok in mladostnikov (v nadaljnjem besedilu: CDZOM) z vključitvijo problematike duševnega zdravja v koncept dela šolske svetovalne službe ter s centrom za socialno delo (v nadaljnjem besedilu: CSD) pri delu z otroki in mladostniki z učnimi težavami in težavami v duševnem zdravju. Priprava protokolov sodelovanja za učinkovitejše sodelovanje.
Ukrep 7: Razvoj in izvajanje programov za ranljive skupine mladostnikov (na primer osipniki, manjšine, migranti).
Ukrep 8: Razvoj in uvajanje novih pristopov in poti komunikacije za promocijo duševnega zdravja med otroki in mladostniki (IKT, e-duševno zdravje).
Ukrep 9: Priprava priporočil in ukrepov za vzgojo in varovanje duševnega zdravja otrok in mladostnikov v dobi digitalnih medijev s ciljem preprečevanja nekemičnih zasvojenosti (igranje računalniških igric, igranje iger na srečo, družabna omrežja).
Ukrep 10: Razvoj preventivnih programov na področju preprečevanja nekemičnih zasvojenosti.
Ukrep 11: Zagotavljanje varnega in spodbudnega učnega okolja.
Ukrep 12: Zagotavljanje programov bolnišnične šole pri vključevanju v matično šolsko okolje med zdravljenjem in po njem, dokler ni možna polna vključenost v matično šolo, ter tudi poznejše svetovanje in povezovanje z matično šolo.
Specifični cilj 2: Vzpostavitev mreže svetovalnih centrov za otroke, mladostnike in starše (SCOMS)
Nosilna ministrstva: MIZŠ, MZ, MDDSZ
Ukrep 1: Priprava koncepta delovanja svetovalnih centrov in predloga za sistemsko umestitev.
Ukrep 2: Priprava standarda kadra in programov za pomoč otrokom in mladostnikom z rizičnimi dejavniki.

5.2.3

Promocija duševnega zdravja in preventiva duševnih motenj za odrasle na delovnem mestu
Zaradi velike prevalence težav v duševnem zdravju pri zaposlenih ter vplivov psihosocialnih tveganj na zdravstveno stanje in zmanjšano učinkovitost zaposlenih je delovno okolje eno od ključnih okolij za promocijo in preventivo na področju duševnega zdravja pri odraslih. Raziskave kažejo, da vsak evro, ki ga organizacija vloži v promocijo zdravja (in s tem tudi v odpravljanje psihosocialnih dejavnikov tveganja), delodajalcu prinese od 2,5 do 4,8 evra (EU-OSHA; v: Podjed in Bilban, 2014) in na splošno pomeni eno izmed donosnejših naložb za delodajalce (Podjed in Bilban, 2014). Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1, Uradni list RS, št. 43/11) delodajalcem med drugim nalaga tudi obveznost izvajanja programov promocije zdravja. Med aktivnostmi je ugotavljanje dejavnikov tveganja (tudi psihosocialnih), njihovo odpravljanje in zmanjševanje ter spodbujanje vodstva in zaposlenih k ustvarjanju bolj zdravega in posledično bolj produktivnega delovnega okolja, ki vsem prinaša dolgoročne koristi. ZVZD-1 v 24. členu določa, da mora delodajalec sprejeti ukrepe za preprečevanje, odpravljanje in obvladovanje primerov nasilja, trpinčenja, nadlegovanja in drugih oblik psihosocialnega tveganja na delovnih mestih, ki lahko ogrozijo zdravje delavcev.
Odpravljanje in zmanjševanje psihosocialnih dejavnikov tveganja se začneta pri uvajanju organizacijskih sprememb in sprememb v delovanju vodstva, kar poimenujemo primarna preventiva. Na sekundarni ravni preventive zaposlenim ponudimo usposabljanja in izobraževanja za pridobitev znanj in spretnosti za spoprijemanje s psihosocialnimi dejavniki, ki jih ni mogoče odpraviti v celoti. S terciarno preventivo poimenujemo skupne napore delodajalca in zaposlenega pri odpravljanju telesnih in duševnih posledic bolezni ter invalidnosti. Tako lahko delodajalci omogočajo postopno vrnitev zaposlenega z bolniškega dopusta, prilagajanje delovnega mesta in podobno (Eurofound in EU-OSHA, 2014; Šprah in Dolenc, 2014).