Delavec ima pravico do osebnega dohodka, ki je namenjen za zadovoljevanje njegovih osebnih potreb, kot tudi za zadovoljevanje skupnih in splošnih družbenih potreb, ki se po samoupravnem sporazumu ali zakonu krijejo iz osebnega dohodka.
Osebni dohodek delavca se določa tako, da ustreza rezultatom njegovega dela in njegovem osebnemu prispevku, ki ga je dal s svojim živim in minulim delom k uresničevanju funkcij, del in nalog upravnega organa, v odvisnosti od zahtevnosti njegovega dela in s tem povezane odgovornosti, kot tudi od skupnih rezultatov dela delovne skupnosti upravnega organa v skladu z načelom delitve po delu ter v razmerju do dosežene družbene produktivnosti v ustreznem planskem območju.