(1)
Gibalno ovirani otroci imajo prirojene ali pridobljene okvare, poškodbe gibalnega aparata, centralnega ali perifernega živčevja, gibalna oviranost se odraža v obliki funkcionalnih in gibalnih motenj.
(2)
Glede na gibalno oviranost se za potrebe uveljavljanja pravic v skladu z zakonom razlikuje:
-
zmerno gibalno ovirane otroke: otrok samostojno hodi na krajše razdalje oziroma hodi s pomočjo ortoz ali bergel, otrok s težko funkcionalno okvaro ene roke, na daljše razdalje lahko uporablja aktivni invalidski voziček ali ortopedski tricikel, fina motorika ni bistveno motena, občasno potrebuje delno pomoč pri dnevnih aktivnostih;
-
težje gibalno ovirane otroke: ne hodi samostojno na krajše razdalje oziroma hoja ni funkcionalna, za gibanje uporablja hoduljo ali aktivni invalidski voziček oziroma ortopedski tricikel, plazi ali drsi po ritki po prostoru, motena je tudi fina motorika;
-
težko gibalno ovirane otroke: otrok ima malo uporabnih gibov, ni se sposoben nasploh gibati po prostoru razen obračanja po vzdolžni osi in z vozičkom na elektromotorni pogon, oziroma ima težko funkcionalno motnjo obeh rok ali je brez rok, v celoti je odvisen od tuje pomoči;
-
funkcionalno težko gibalno ovirane otroke: slepi otroci do 18. leta starosti, otroci s trajno intenzivno terapijo na domu (totalna parenteralna prehrana, dializa, umetna ventilacija - invazivna in neinvazivna, 24h dnevno), otroci z bulozno epidermolizo (težka oblika, hospitalizacija več kot dvakrat letno, nadomestno zdravljenje z intravenozno obliko železa, potrebno enteralno hranjenje, pogosta potreba po intravenozni antibiotični terapiji); otroke s kombinirano težjo gibalno motnjo ali težjo motnjo v duševnem razvoju - s strani s strani kliničnega psihologa (globalna motnja v razvoju ne zadošča kriteriju).«.