TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbama se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v II. in III. točki razveljavi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Meritorno odločanje o tožbenem zahtevku zoper podredno toženko je dopustno šele, ko tožnik s svojim zahtevkom propade in ta odločitev postane pravnomočna. Vendar pa mora sodišče, na katerega je tožnik vložil tožbo (v tej zadevi torej sodišče, ki je izdalo izpodbijani sklep), to, ali so podane zahtevane procesne predpostavke za obstoj eventualnega sosporništva (med katere spada tudi pristojnost), presoditi takoj, in ne šele, ko tožnik s svojim zahtevkom zoper primarno toženko pravnomočno propade. Tožba, ki med toženci vzpostavlja razmerje eventualnega sosporništva, je namreč lahko oblikovana na tak način le, če so izpolnjene vse predpostavke po drugem odstavku 192. člena ZPP. Ena od teh predpostavk je tudi, da mora biti za vsak uveljavljeni zahtevek stvarno in krajevno pristojno isto sodišče. Če vse posebne procesne predpostavke niso izpolnjene, konstrukcija eventualnega sosporništva ni dopustna. V takšnem primeru je treba s tožbo, ki se nanaša na eventualni zahtevek oz. s tožbo zoper eventualno toženega, ravnati kot z vlogo, ki je ni mogoče obravnavati, torej po 108. členu ZPP.